mija
"Mamica sama s tremi otroki počiva, očka pa je super junak?"
Ne vem, če gre za vsesplošno prepričanje, da je nekaj za mamice normalno, medtem ko se očki, ki zmorejo tako normalnost, opisujejo v superlativih. Vsaj v našem primeru je imela okolica dvojna merila – za mamice je počivanje ob skrbi za tri otroke nekaj popolnoma običajnega, medtem ko so očki, ki se spopadejo s tovrstno zahtevno nalogo, v očeh drugih super junaki z nadnaravnimi močmi.
"Ojoj, kar brez nogavičk je vaš dojenček?!"
"Ampak poletje je, zunaj je 30 stopinj Celzija. Jaz sem tudi brez nogavic," sem odgovorila neznani teti, ki se je kar sama razglasila za poklicano "rešiteljico" mojega dojenčka. "Ja, vendar on je DOJENČEK," je poudarila.
A je bil načrtovan?
Spanje, intima v kopalnici in umirjen obrok so zame spomini iz preteklosti. Posebne podvige predstavljajo odhodi od doma, pakiranja pred dopustom, skupna kosila, nakupovanje v trgovini. Z enim bi šla lahko na konec sveta, s tremi je dinamika drugačna. Trije se ponavadi glasno sprejo na blagajni, v zapovedano tihi knjižnici ali - zdaj na mojo veliko žalost že rutinsko - pred večernim odhodom v posteljo.
MaMaMija: Ko rečem "ne", sledi nešteto podvprašanj
Ne vem, katerega dela besede "ne" moji otroci ne razumejo. Ko izrečem "ne", namreč dobim sto tisoč podvprašanj. In čeprav vztrajam, je njihov zaključek: "Aha, potem ni rečeno, da si v prihodnosti ne boš premislila?"
Pri enem dojenčku se je avto šibil pod težo prtljage, danes pri treh pa ...
Ko sva bila z možem še brez otrok, sva pred dopustom spakirala dve potovalni torbi. No, v redu, tri, kajti jaz sem zase vedno vzela kar nekaj dodatnih parov prelepih čevljev "za vsak primer" (in vedno se je izkazalo, da niso potovali zaman). Po prihodu prvorojenca Matevža pa je pakiranje postalo pravi podvig. Pred odhodom se je avtomobil šibil pod težo ogromno prtljage, pretežno namenjene negi enega samcatega dojenčka. Prtljažnik je bil napolnjen vse do vrha, na strehi je bil prenapolnjen potovalni kovček in prtljago, ki je nisva mogla stlačiti drugam, sva porinila pod avtomobilske sedeže.
"Spet umazano perilo! In ... likalnik? Kje je že, oziroma – kaj je že to?"
"Fenomen", ki ga nikakor ne zmorem razumeti, je, kako se nihče izmed treh otrok ob slačenju umazanih oblačil ne "spomni" ločiti spodnjic od hlač.
Oh, ta naša petletnica in ti njeni "spet"
Ah, življenje s petletnico (ali petletnikom) je svojevrsten izziv. Stalno opažam, kako se tako kot prej pri tedaj petletnih fantih tudi pri Miji pogosto ponavlja beseda "spet". Pojavi se, ko zvečer spet noče spat in ko zatem zjutraj spet ne more vstati. Pojavi se, ko jo na leno soboto okoli 12. ure spet prosim, naj se vendarle preobleče iz pižame (in mi odgovori, zakaj jo spet preganjam). Pojavi se, ko se spet neutolažljivo joče, ker v njeni leseni otroški kuhinjici ne more speči piškotov. Pojavi se, ko se ne razume, zakaj so spet ovenele marjetice, ki jih je nabrala pred petimi dnevi ...
Ko me otroci med enim stavkom tisočkrat prekinejo
Enkrat me je nekdo vprašal, ali lahko sploh kdaj končam stavek, ko so v bližini moji trije otroci. "Da, po navadi čez tri ali štiri dni," sem mu odgovorila.
Kdaj ste nazadnje spali osem ur v kosu? – Hm? Ne spomnim se
Včeraj sem po elektronski pošti dobila oglasno sporočilo z vprašanjem, kdaj sem nazadnje spala osem ur. Hm, ne spomim se? Hm, že dolgo ne? Hm, odkar imam otroke, ne? ... V resnici sem kronično neprespana že vrsto let.
Ko me med službenim klicem stokrat pokličejo "Mami, mami, mamiii"
Včasih me znanci (in tudi neznanci) pokličejo zaradi službenih zadev in tedaj otroke milo prosim, ali so lahko med pogovorom kar se da umirjeni in tihi. Takrat se vsi trije strinjajo, obljubijo ter prikimajo z velikimi in zaupanja vrednimi očmi. Nato pa se oglasim ...
"Da, otroke 'razvajam' in jim 'dovolim' spati z mano v postelji"
Čeprav hkrati tudi priznam, da bi mi na vsake toliko odleglo in da bi se seveda bolje naspala brez nočnih "obiskov", ki pogosto zasedejo celotno posteljo, razmečejo vzglavnike, kradejo odejo, vzklikajo v sanjah, se premetavajo (tudi brco v glavo in boks na oko sem že dobila sredi noči).
Naši prazniki zagotovo ne bodo tihi in spokojni
Na nek način je super tale december. Po mojih izkušnjah je namreč v najbolj veselem mesecu leta otroška sobica praviloma bolj pospravljena, otroci večkrat sami od sebe ponudijo pomoč, dostikrat pospravijo za seboj brez odvečnih opominjanj, manj je sporov in ruvanja za igrače, pa še bi lahko naštevala. Vedo namreč, da Miklavž, Božiček in dedek Mraz obiščejo in obdarijo le pridne otroke.
"Matevž, ti si najboljši brat ... Ampak ne pozabi – si tudi edini!"
"Matevž, ti si najboljši brat. Ampak si tudi edini! No, pa tudi, če bi imel 100 bratov, bi bil ti zame še vedno edini!" je zadnjič izjavil Matic, ko mu je Matevž podaril enega od svojih avtomobilčkov. Z Matevžem sva se spogledala in bruhnila v smeh. "Ne vem, kaj točno si mislil povedati. A verjetno sem najboljši brat!" je ugibal Matevž. "No, no, ne pozabi, da si tudi edini!" ga je hitro opomnil Matic.
'Čeprav za koga pozno, sem postala mama pravi čas'
MaMaMija piše: "Zase vem, da ne bi imela otroka s komer koli in za vsako ceno. Očeta svojih otrok sem skrbno izbrala in ni mi žal. Ni nama šlo vedno vse kot po maslu, tudi sprla sva se, bile so krize in padci. A padcem so vedno sledili vzponi."
BLOG: "Ojoj, kaj pa zdaj? Pralni stroj se je pokvaril!"
Prejšnji teden se je zgodilo ... Po več kot 15 letih zvestega in izjemno pogostega služenja se je resnično dokončno pokvaril pralni stroj. Nikakor ga nismo mogli znova spraviti k življenju. Najprej smo ga poskusili obuditi sami doma, nato se je z njim kar precej časa nadobudno trudil serviser. Na koncu nam ni preostalo drugega, kot da smo se poslovili od starega v upanju, da nam čim prej dobavijo novega. Ker ... dnevi brez pralnega stroja s tremi otroki?! Uf!
Po porodu nisem mogla verjeti svojim očem. Tudi drugi so bili šokirani
Močno je snežilo, ko sem drugič rodila. Pred porodom sem bila prepričana, da me nič ne more presenetiti. Oh, kako zelo sem se motila ...
Ko za prvim ovinkom zaslišiš: "Mami, umrl bom od žeje. Smo vzeli vodo s seboj?"
Da, življenje se obrne na glavo, ko postaneš mama. Posebna rubrika 'Saj ni res, pa je' so odhodi od doma. Na srečo so dovolj veliki, da se v avtomobilu že znajo sami varno pripasati v stolčke (kar je zame poseben uspeh in velika sreča) in ko se končno odpravimo, se seveda vedno – ampak res vedno – vsaj eden za prvim ovinkom oglasi: "Mami, umrl bom od žeje. Smo vzeli vodo s seboj?"
"Imamo čisto, a ne pospravljeno. Dolgo sem potrebovala, da sem se sprijaznila s tem"
Joj, sama sebi sem hecna. Na obisk prihaja Matevžev sošolec in jaz pospravljam. Kot da bo opazil in mu je pomembno, kako imamo pospravljeno.
Ko mami izgubi glas, razposajene "miške" veselo plešejo
Glas me je počasi začel zapuščati v sredo proti večeru, ko sem šla zvečer s prijateljico na sprehod in sva vseskozi prav po žensko klepetali. V četrtek se je še boril in vztrajal, v noči na petek pa očitno izgubil bitko in se proti jutru končno predal.
"Sredi noči sva oba jokala od izčrpanosti, a zdaj občutkov ne menjam za nič"
Ni se začelo umirjeno. Bilo je pestro, nisem vedela, kaj počnem. Nisem spala in sredi noči sva s prvorojencem Matevžem skupaj jokala – on zaradi še zdaj nepojasnjenega razloga, jaz zaradi izčrpanosti. Stalno sem dojila, tudi med umivanjem zob in kosilom. Prepričana sem bila, da so dojenčki krhki in da je za vsak še tako malo slišen "ačih" potreben temeljit zdravniški pregled. Zdaj so noči vse bolj umirjene, grižljaji med kosilom so počasni in strašno sem hvaležna za vse bolečine pri porodih, za vse neprespane noči, za vse preizkušanje živcev ... Vloge mamice ne menjam za nič na svetu.
To je najpogostejše žensko ime v Sloveniji
Po podatkih Statističnega Urada Republike Slovenije se ime Marija v Sloveniji pojavi kar 51.659-krat. Več o samem imenu pa v spodnjih vrsticah.
Verjemite, tudi "popolne" mamice kdaj znorijo in zakričijo
Zadnjič smo se tri mamice iskreno pogovarjale o izzivih starševstva. Med drugim smo se strinjale, da včasih res ne vidimo drugega izhoda, kot da povzdignemo glas, in kako imamo slabo vest vsakič, ko zakričimo in ko morda obenem izrečemo tudi kaj, kar pozneje obžalujemo. A na našo veliko srečo smo si lahko na glas priznale in se medsebojno potolažile, saj so čedalje bolj za nami časi "popolnih mam", ki so morale biti popolne v vsem – v vzgoji, v partnerstvu, v službi, v gospodinjskih opravilih, v izgledu ... Ker – roko na srce – ni niti realno niti življenjsko, da bi imele vedno in povsod vse pod nadzorom.
"Rada te imam." – "Ja, ja, saj vem."
Tako kot se rada objemam in ljubkujem, izražam ljubezen tudi z besedami. In skoraj devetletni Matevž se mi na moj "rada te imam" nasmehne, me objame in mi pove, da ima tudi on mene rad. Štiriletna Mija me nežno poboža po obrazu in mi reče: "Tudi jaz imam tebe rada." Sedemletni Matic pa mi smeje se odgovori z: "Ja, ja, vem, vem."
Poznano? Ko je treba v šolo, bi spali, med vikendom pa so vsi razčuti že ob 6. uri
Spet je mimo jutro, ko se je Matic še iz postelje drl, kako zelo je on še zaspan in da naj ga jaz uredim, ko je Mija ponosno in vsa zaljubljena sama vase prikorakala iz sobice v najlepši in hkrati najbolj nepraktični oblekici in ko je Matevž že pol ure na vratih nemirno drencal, pritožujoč se, da bi on pa zdaj res že šel v šolo in da je naveličan stalnega čakanja.
"Pila sva kavo in poslušala tišino. A trajalo je kratek čas"
"Vav, kakšna tišina je," sva ugotavljala, ko sva po vnovičnem odhodu Matevža in Matica v šolo ter Mije v vrtec zjutraj ob jedilni mizi spet ostala sama doma po tedenskih počitnicah. V miru sva spila kavico in uživala v poslušanju tišine. Privoščila sva si dolg zajtrk brez nešteto prekinitev v smislu "jaz bi mrzlo mleko", "kje je prtiček?", "ajoj, polil sem" in se zatem spravila k delu za službo. Najina blagodejna sreča je trajala vsega skupaj en teden.
"Kako sem uživala ... pri jedi sladoleda na kavču v popolni samoti!"
Saj veste, da imam naše tri "sončke" rada do lune in nazaj, pa še enkrat naokoli in vse do neskončnosti. Ampak vseeno sem neizmerno uživala, ko sem bila včeraj popoldne čisto sama doma. Za približno tri ure je bila cela hiša popolnoma prazna. Tiha. Tako tiha, da sem lahko slišala sama sebe razmišljati. Po več kot pol leta.
Darujte lase za male borce
Če imate dolge in nepoškodovane lase, jih lahko darujete v namen izdelave lasulj za otroke, ki so zaradi zdravljenja s kemoterapijami izgubili svoje. Več o tem v spodnjih vrsticah.
"Sesanje, sesanje ... To je pa napor!" - "Ja, res. Še predobro vem!"
Vpliv koronačasa, ko smo vsi več ali manj doma, se pozna tudi pri (ne)urejenosti našega stanovanja. Opažam, da ni nikoli popolnoma pospravljeno in da je večina dneva razmetano. Včasih se mi zdi, da kamor koli pogledam, vidim igrače, barvice, kozarce z vodo, pa tudi umazane nogavice (nikoli obe, ampak vselej ena sama in bog si ga vedi, kje se skriva zatlačena druga) in še bi lahko naštevala. Stvari po vsem stanovanju povsod drugod, samo tam ne, kjer bi morale biti.
"Imam pet hrušk. Koliko jih imam, če dam eno Matevžu in eno Miji?" – "Pet!"
Učenje matematike na daljavo: "Matic, imam pet hrušk. Eno dam Matevžu in eno Miji. Koliko hrušk mi ostane?" – "Pet." – "Ne, Matic. Imam pet hrušk. Koliko mi jih ostane, če dam eno Matevžu in eno Miji?" – "Pet." – "Ne, Matic. Vzemi leseno računalo, da ti bo lažje. Poglej. Imam pet hrušk. Zelenih. Eno dam Matevžu in eno Miji. Koliko hrušk imam?" – "Pet." – "Ne, Matic!" – "Ja, mami. Matevž ne mara hrušk, sploh pa ne zelenih, in Mija ni lačna. Ostane ti pet hrušk!"
"Kdaj ste pa vi pogledali film do konca? V enem kosu mislim!"
Ej, veste tisto, ko se utrujen uležeš na kavč, si prižgeš televizijo in si v miru pogledaš film? No, jaz tudi ne. Že skoraj devet let.
