blog
"Moji starši se niso učili z mano in niso pomagali pri domačih nalogah"
Moji starši se niso pretirano ukvarjali s šolo. Res so nama s sestro kupili šolske potrebščine, mama se je enkrat letno udeležila govorilnih ur in poskrbela, da sva bili v razredu urejeni. Pri vsem je bilo – hecno – še skorajda najbolj pomembno, da sva imeli vedno nujno čiste spodnjice, ker: "Kaj, če se kaj zgodi in te urgentno odpeljejo k zdravniku?! Kaj bodo pa rekli, če boš raztrgana in umazana?!"
Vse za šolarje: koledar počitnic, urnik, nasveti
Gremo nazaj v šole, juhuhu! Poletne počitnice se zaključujejo, verjamemo, da ste jih preživeli lepo. Kako pa bo s šolskimi počitnicami v prihajajočem šolskem letu 2020/2021? Kdaj so dela prosti dnevi, ki jih boste lahko izkoristili za najboljša družinska doživetja? WIZ zavarovanje je za vas pripravil enostaven pregled, ki vam bo olajšal načrtovanje družinskih aktivnosti. Ne pozabite pa urediti še nujnega šolskega nezgodnega zavarovanja, ki vam olajša zdravljenje, če se otrok poškoduje.
Blog: Jaz, ti, postelja, akcija!
Hm, hm … bom rekla samo, da me veseli, da so strokovnjaki končno ugotovili in zapisali še z moške perspektive, kar naše – včasih tudi boljše – polovice blazno moti pred, med ali večernim druženjem v postelji.
Blog: 'Kje naj spi dojenček?'
Dobro se spominjam časov, ko je bil najstarejši sin še dojenček. Še danes me boli srce, ker sem pri nekaterih stvareh poslušala nasvete 'starejših in bolj izkušenih' mamic.
'Po porodu si nisem želela obiskov'
Ljudje smo si različni. Medtem ko so nekateri v ranljivih in nepoznanih okoliščinah radi obdani z ljudmi, drugi potrebujejo samoto. In tako je tudi v obdobju po rojstvu otroka. Nekaterim ustrezajo pozornost, pomoč drugih in obiski sorodnikov ter prijateljev, spet drugi pa potrebujejo nekoliko več zasebnosti, da se navadijo na novo stanje, vzpostavijo svoj ritem in odnos ter se povežejo drug z drugim. Ne en ne drug pristop nista napačna. Oba pa je treba spoštovati.
"Najboljši moraš biti. Samo najbolj uspešni so srečni ljudje" - Res?
MaMaMija: "Želim, da so moji otroci srečni, zadovoljni, da se imajo radi in da se sprejemajo. Ne pritiskam nanje, da morajo imeti najboljše ocene in da se morajo udeležiti vseh možnih tekmovanj. Ne, ker iz lastnih izkušenj iz otroštva vem, kako zelo velik pritisk zna občutiti otrok ob (prevelikih) zahtevah po doseganju (previsokih, prezahtevnih, preveč ambicioznih) ciljih, ki največkrat sploh niso njegovi."
Verjemite, tudi "popolne" mamice kdaj znorijo in zakričijo
Zadnjič smo se tri mamice iskreno pogovarjale o izzivih starševstva. Med drugim smo se strinjale, da včasih res ne vidimo drugega izhoda, kot da povzdignemo glas, in kako imamo slabo vest vsakič, ko zakričimo in ko morda obenem izrečemo tudi kaj, kar pozneje obžalujemo. A na našo veliko srečo smo si lahko na glas priznale in se medsebojno potolažile, saj so čedalje bolj za nami časi "popolnih mam", ki so morale biti popolne v vsem – v vzgoji, v partnerstvu, v službi, v gospodinjskih opravilih, v izgledu ... Ker – roko na srce – ni niti realno niti življenjsko, da bi imele vedno in povsod vse pod nadzorom.
Top slovenske mame influencerke
Instagram postaja vedno bolj priljubljena platforma, ki se iz leta v leto vse bolj razvija kot multimedijsko središče, v katerem lahko najdete mnogo kreativnih in talentiranih ljudi z različnimi objavami, čudovitimi fotografijami, izpostavljanjem različnih problematik, zanimivih tem in področij življenja. Med popularnejšimi profili so tudi profili Instagram mamic, ki z nami delijo svoje vsakdanje življenje, starševske izkušnje in praktične nasvete. Ker marsikateri mamici s tem olajšajo vsakdan, smo za vas izbrali 10 top profilov slovenskih mamic influencerk.
"Mami, kdaj bom lahko počel vse, kar si želim ... brez tvojega dovoljenja?"
Matevža je zanimalo, koliko moraš biti star, da ti ni treba več staršev vprašati za dovoljenje. V smehu sem mu odgovorila, da me ne bo treba več ubogati, ko bo imel svojo upokojensko kartico.
"Rada te imam." – "Ja, ja, saj vem."
Tako kot se rada objemam in ljubkujem, izražam ljubezen tudi z besedami. In skoraj devetletni Matevž se mi na moj "rada te imam" nasmehne, me objame in mi pove, da ima tudi on mene rad. Štiriletna Mija me nežno poboža po obrazu in mi reče: "Tudi jaz imam tebe rada." Sedemletni Matic pa mi smeje se odgovori z: "Ja, ja, vem, vem."
Poznano? Ko je treba v šolo, bi spali, med vikendom pa so vsi razčuti že ob 6. uri
Spet je mimo jutro, ko se je Matic še iz postelje drl, kako zelo je on še zaspan in da naj ga jaz uredim, ko je Mija ponosno in vsa zaljubljena sama vase prikorakala iz sobice v najlepši in hkrati najbolj nepraktični oblekici in ko je Matevž že pol ure na vratih nemirno drencal, pritožujoč se, da bi on pa zdaj res že šel v šolo in da je naveličan stalnega čakanja.
"Jedel sem najboljšo juho na svetu!" - "Kakšno?" - "Brokolijevo!" - "?"
Pride zadnjič Matevž iz šole in izjavi, da je jedel najboljšo juho v svojem življenju. Ni znal natančno povedati, kakšno, njegov opis je bil (citiram): "Bila je zelene barve, z majhnimi, mini koščki nečesa, verjetno zelenjave ... Mogoče krompirja, korenčka, špinače? Ampak, res! Ful je bila dobra, najboljša juha, kar sem jo doslej jedel! Ever!" Presenečena, da je sploh jedel zelenjavno juho, sem na spletni strani šole preverila, iz česa je bila "najbolj okusna juha ever!", in šokirana ugotovila, da ga je navdušila brokolijeva juha. Brokolijeva!
"A-V-I-O-N ... Avjon! Avjon! Avjon!" ali Matic se uči brati
Matevž zmagoslavno prikoraka iz sobe, obelodani, da je že prebral celo knjigo, se postavi dva milimetra stran od Matičeve leve rame ter mu diha za ovratnik. "Matevž! Preblizu si! Ne morem tako brati! Nehaj, preveč naglas dihaš!"
"Pila sva kavo in poslušala tišino. A trajalo je kratek čas"
"Vav, kakšna tišina je," sva ugotavljala, ko sva po vnovičnem odhodu Matevža in Matica v šolo ter Mije v vrtec zjutraj ob jedilni mizi spet ostala sama doma po tedenskih počitnicah. V miru sva spila kavico in uživala v poslušanju tišine. Privoščila sva si dolg zajtrk brez nešteto prekinitev v smislu "jaz bi mrzlo mleko", "kje je prtiček?", "ajoj, polil sem" in se zatem spravila k delu za službo. Najina blagodejna sreča je trajala vsega skupaj en teden.
"V šole so šli po skoraj treh mesecih. Po 15 tednih. Dobre smo."
Med sopihanjem na bližnji hrib me je presenetil telefonski klic prijateljice, ki mi je v slušalko vpila: "V šolo gredo! V šolo gredo! Koooončnooo! Končnoooo!" Sredi gozda sem začela vzklikati "Jeee, jeee!" in skakati od veselja. Fanta sta me začudeno gledala, a sta mi kmalu sledila, ko sem še njima razkrila izjemno novico. Vsi skupaj smo se prijeli za roke, vriskali in plesali v krogu. Naša sreča je bila nepopisna.
"Kako sem uživala ... pri jedi sladoleda na kavču v popolni samoti!"
Saj veste, da imam naše tri "sončke" rada do lune in nazaj, pa še enkrat naokoli in vse do neskončnosti. Ampak vseeno sem neizmerno uživala, ko sem bila včeraj popoldne čisto sama doma. Za približno tri ure je bila cela hiša popolnoma prazna. Tiha. Tako tiha, da sem lahko slišala sama sebe razmišljati. Po več kot pol leta.
Ker sem se trudila biti dobra mama, sem postajala vse slabša prijateljica
Rojstvo otroka vpliva na vse odnose v življenju. Tudi na prijateljstvo. Še posebej, če ste v krogu najbližjih prijateljic prva in dalj časa tudi edina, ki je postala mati.
"Sesanje, sesanje ... To je pa napor!" - "Ja, res. Še predobro vem!"
Vpliv koronačasa, ko smo vsi več ali manj doma, se pozna tudi pri (ne)urejenosti našega stanovanja. Opažam, da ni nikoli popolnoma pospravljeno in da je večina dneva razmetano. Včasih se mi zdi, da kamor koli pogledam, vidim igrače, barvice, kozarce z vodo, pa tudi umazane nogavice (nikoli obe, ampak vselej ena sama in bog si ga vedi, kje se skriva zatlačena druga) in še bi lahko naštevala. Stvari po vsem stanovanju povsod drugod, samo tam ne, kjer bi morale biti.
"Imam pet hrušk. Koliko jih imam, če dam eno Matevžu in eno Miji?" – "Pet!"
Učenje matematike na daljavo: "Matic, imam pet hrušk. Eno dam Matevžu in eno Miji. Koliko hrušk mi ostane?" – "Pet." – "Ne, Matic. Imam pet hrušk. Koliko mi jih ostane, če dam eno Matevžu in eno Miji?" – "Pet." – "Ne, Matic. Vzemi leseno računalo, da ti bo lažje. Poglej. Imam pet hrušk. Zelenih. Eno dam Matevžu in eno Miji. Koliko hrušk imam?" – "Pet." – "Ne, Matic!" – "Ja, mami. Matevž ne mara hrušk, sploh pa ne zelenih, in Mija ni lačna. Ostane ti pet hrušk!"
"Kdaj ste pa vi pogledali film do konca? V enem kosu mislim!"
Ej, veste tisto, ko se utrujen uležeš na kavč, si prižgeš televizijo in si v miru pogledaš film? No, jaz tudi ne. Že skoraj devet let.
"Rada bi toplo mleko, ampak nočem, da mi ga pogreješ"
Mija je že precej časa v fazi drame in trme. Drama je zvečer, ker je oči na vrsti, da z njo zaspi, "ker mami govori boljše zgodbice". Drama je, ko je zvečer mami na vrsti, da z njo zaspi, "ker oči govori boljše zgodbice". In tako vsak večer ravno obratno.
"Mami, si ti po poklicu dežurna težakinja?"
Najhuje je, ko imam v službi naporen dan, nabit s premnogimi obveznostmi. Takrat sem živčna in so posledično živčni tudi otroci. In najbolj so seveda glasni, razgrajaški in se po možnosti še stepejo med seboj, ko jim rečem: "Zdaj imam pomemben službeni telefonski klic in morate biti res tiho."
MaMaMija: Že vem, kaj si bom zaželela za novo leto!
BLOG: Maticu so trojke končno vsaj približno uspele, ampak šele ko je v zvezek začel risati "ritke". Uf, ampak koliko potrpljenja in mirnih živcev je bilo potrebnih pri učenju trojic! On bi zvezek obrnil postrani ali na glavo, po zapisu ene same vrstice njegovih približkov trojk bi on premor, ker je "takoooo zeloooo utrujen" in "ker so trojke tako težke". Da sploh ne govorim o njegovem motoviljenju po stolu, stokanju in nešteto glasnih vzdihih "trooojke so reees težkeeeee". Uf!
"Ne bom pospravil! To ni moje!"
BLOG: Ne vem, ali je bila čez vikend polna luna ali kaj. Nekaj je moralo biti v zraku, ker se nikakor nismo mogli umiriti in sporom kar ni in ni hotelo biti konca. Začelo se je že v soboto zjutraj, ko je bilo treba pospraviti otroško sobo. Tako kot po navadi vsak začetek vikenda.
Vam je znano? Ko se med 500.000 igračami ruvajo za eno!
BLOG: Skoraj ne mine dan, ko globoko diham ob pogledu na razdejano stanovanje. "Vdih, izdih, vdih, izdih, vdih, izdih ..." Kocke na tleh v dnevni sobi, prepolna pisalna miza v otroški sobi, dinozavri na kuhinjskem pultu, pribor za zdravnike po kavču, vrtavke pod vzglavnikom ...
"To! Pa so šli v šolo in vrtec!"
BLOG: Uf, po pol leta sem bila zjutraj končno spet doma čisto sama s seboj. Fanta sta šla v šolo, Mija spet v vrtec. Čeprav sem si zjutraj znova opekla jezik s prevročo kavo, upam na čim več podobnih juter v popolni tišini.
'Svet je poln večno utrujenih osebkov s podočnjaki do kolen. To smo starši'
Dobrih 1500 let,preden je Jezus uvedel svoj koledar, so Egipčani s pomočjo palice in sončnih žarkov dan razdelili na 24 delov. Zdaj veš, kdo je tisti pi***k, ki se je spomnil, da ima dan (samo) 24 ur - za naslednjič, ko boš preklinjal/-a manjko ur, potrebnih za dokončanje vseh opravil v enem dnevu.
»Cigaretni ogorki ne sodijo na otroška igrišča«
Vse bolj opažam, da kljub temu, da slovenske občine poskrbijo za namestitve košev za smeti, ki imajo na vrhu celo ogromne pepelnike, vse več mladih mamic in tudi očetov, cigaretne ogorke preporosto ugaša na tleh. In jih tam tudi pusti. Kar me izjemno jezi.
"Vidva sta zobna miška! Vem! Vem!"
"Nimam zoba! Nimam zoba! Zob mi je izpadel! Zob sem pojedel!" se je čez celo naselje drl Matic s polnimi usti hitro topečega se sladoleda. Po dolgih mučnih tednih nenehnega tipanja, božanja, preverjanja in majanja mu je končno izpadel prvi mlečni zobek. Dva tedna pred njegovim prvim vstopom v šolo in – kar je najpomembneje – preden je prvi mlečni zobek izpadel njegovemu najboljšemu prijatelju. Čez nekaj ur pa je tudi že razvozlal eno najbolj varovanih skrivnosti otroškega sveta: da ni zobne miške in da sva zobna miška v resnici midva.
'Kako zelo so mi šli včasih na živce starši majhnih otrok'
Razmišljam o tem, kako zelo gredo včasih tisti, ki imajo otroke, na živce tistim, ki jih še nimajo. Spomnim se, še pred kratkim je bilo tako ...
