blog
Varstvo otrok, animacija, fotografiranje in rojstnodnevne lokacije
Otroci so naše največje bogastvo. Ob njihovem odraščanju si lahko omislite fotografiranje otrok, da se boste teh trenutkov za vedno spominjali. A kljub njihovi prikupnosti nam kdaj pa kdaj kakšno zagodejo. Še posebej takrat, ko morajo biti dlje časa prisotni nekje, kjer jim ni zanimivo. Seveda si nihče ne želi, da se mu to zgodi na poroki ali na kakšnem pomembnem rojstnem dnevu. Zato sta animacija otrok in dobra družba odlična rešitev. Če je le možno, je super, da je na dogodku na voljo igralnica. Ne samo na dogodkih, pomembno je, da so otroci animirani in v dobrih rokah tudi, ko ostanejo sami doma. V takem primeru vam prav pride varuška. Na poročni dan ali na kakšnem drugem dogodku se dogovorite za varstvo otrok oziroma poiščite nekoga, ki bo poskrbel za animacijo.
MaMaMija: Ko rečem "ne", sledi nešteto podvprašanj
Ne vem, katerega dela besede "ne" moji otroci ne razumejo. Ko izrečem "ne", namreč dobim sto tisoč podvprašanj. In čeprav vztrajam, je njihov zaključek: "Aha, potem ni rečeno, da si v prihodnosti ne boš premislila?"
Pri enem dojenčku se je avto šibil pod težo prtljage, danes pri treh pa ...
Ko sva bila z možem še brez otrok, sva pred dopustom spakirala dve potovalni torbi. No, v redu, tri, kajti jaz sem zase vedno vzela kar nekaj dodatnih parov prelepih čevljev "za vsak primer" (in vedno se je izkazalo, da niso potovali zaman). Po prihodu prvorojenca Matevža pa je pakiranje postalo pravi podvig. Pred odhodom se je avtomobil šibil pod težo ogromno prtljage, pretežno namenjene negi enega samcatega dojenčka. Prtljažnik je bil napolnjen vse do vrha, na strehi je bil prenapolnjen potovalni kovček in prtljago, ki je nisva mogla stlačiti drugam, sva porinila pod avtomobilske sedeže.
"Spet umazano perilo! In ... likalnik? Kje je že, oziroma – kaj je že to?"
"Fenomen", ki ga nikakor ne zmorem razumeti, je, kako se nihče izmed treh otrok ob slačenju umazanih oblačil ne "spomni" ločiti spodnjic od hlač.
'Nič čudnega se mi več ne zdi, da odrasle ljudi še vedno mama naroča k zobozdravniku'
V zadnjem obdobju se ukvarjam z resnimi, odraslimi zadevami in žalostno se mi zdi, da kljub temu da se imam za dobro splošno izobraženo osebo, sem že sama pri svojih 31 letih kot riba na suhem. Pa so moji starši aktivno delali na tem, da me pripravijo na odraslost. Kaj bo šele z generacijami xyz.
Oh, ta naša petletnica in ti njeni "spet"
Ah, življenje s petletnico (ali petletnikom) je svojevrsten izziv. Stalno opažam, kako se tako kot prej pri tedaj petletnih fantih tudi pri Miji pogosto ponavlja beseda "spet". Pojavi se, ko zvečer spet noče spat in ko zatem zjutraj spet ne more vstati. Pojavi se, ko jo na leno soboto okoli 12. ure spet prosim, naj se vendarle preobleče iz pižame (in mi odgovori, zakaj jo spet preganjam). Pojavi se, ko se spet neutolažljivo joče, ker v njeni leseni otroški kuhinjici ne more speči piškotov. Pojavi se, ko se ne razume, zakaj so spet ovenele marjetice, ki jih je nabrala pred petimi dnevi ...
Ko me otroci med enim stavkom tisočkrat prekinejo
Enkrat me je nekdo vprašal, ali lahko sploh kdaj končam stavek, ko so v bližini moji trije otroci. "Da, po navadi čez tri ali štiri dni," sem mu odgovorila.
Kdaj ste nazadnje spali osem ur v kosu? – Hm? Ne spomnim se
Včeraj sem po elektronski pošti dobila oglasno sporočilo z vprašanjem, kdaj sem nazadnje spala osem ur. Hm, ne spomim se? Hm, že dolgo ne? Hm, odkar imam otroke, ne? ... V resnici sem kronično neprespana že vrsto let.
'Sprašujem se, kje se konča'
Prebiram objave v skupinah na spletu in opazim komentar mamice, kako je uporaba vlažilnih robčkov najhujša stvar in ali nimamo toliko pameti, da bi uporabljale le krpice in vodo. Pa sem takoj pomislila nase.
Nosečniški stil: po navdihu turške pediatrinje
Turška pediatrinja dr. Gamze je znana tudi po svojem izbranem okusu za modo in stajlinge. Na svojih družabnih omrežjih deli svoje modne kombinacije in ima že več kot 224 tisoč sledilcev. Za vas smo poiskali nekaj njenih najbolj navdihujočih modnih trendov iz obdobja nosečnosti.
'Ni mi treba več stalno nekoga loviti, da bi mu rešila življenje'
Mimo je obdobje nenehne pripravljenosti, ko sem (pre)pogosto lovila vsaj enega pobeglega otroka, ko sem pazila, da ga ni kdo povozil ali pohodil, da se ni zadavil z recimo kamenčkom, ki mu ga je uspelo zagrabiti s pincetnim prijemom, in da ni skočil s pomola v mrzlo morje, z obrobja v deročo reko ali s pečine v prepad. Minili so časi, ko sem stalno reševala življenja.
To vse počnemo mame (pa nikomur ne povemo)
Če bi mi kdo pred 15 leti napovedal, da bom v javnosti brez kančka zadrege vonjala pokakano ritko, bi mu v navalu smeha verjetno odgovorila, da nikoli in nikdar. No, zarečenega kruha se največ poje.
'Zakaj pa ti ne dojiš?'
Že ko sem bila prvič noseča, se mi je zdelo samoumevno, da bom otroka dojila. Nikoli nisem razmišljala o tem, nikoli nisem razmišljala o težavah. In jih tudi nisva imela. Tudi pri drugem otroku sem bila prepričana, da bom dojila. Pa sem se trudila, pa sem črpala in dodajala in se trudila še naprej, pa ni šlo. Takrat sem doživljala grozne občutke.
Ko me med službenim klicem stokrat pokličejo "Mami, mami, mamiii"
Včasih me znanci (in tudi neznanci) pokličejo zaradi službenih zadev in tedaj otroke milo prosim, ali so lahko med pogovorom kar se da umirjeni in tihi. Takrat se vsi trije strinjajo, obljubijo ter prikimajo z velikimi in zaupanja vrednimi očmi. Nato pa se oglasim ...
"Ko je otrokom dolgčas, jih zamotim po metodi svoje mame"
Ne pomnim, da bi mi bilo v otroštvu tolikokrat dolgčas. Če sem že potarnala mami, da se dolgočasim, sem zelo hitro dobila delo. Mama mi je odvrnila nekaj takega: "Dolgčas? Hja, meni ni nikoli dolgčas. Ni problema, pridi, bova našli 'zdravilo' za tvoje dolgočasje." In mi je takoj naložila nekaj opravil, rekoč: "Poglej, kako preprosto se lahko zamotiš in hitro, hitro pozabiš na dolgčas."
"Da, otroke 'razvajam' in jim 'dovolim' spati z mano v postelji"
Čeprav hkrati tudi priznam, da bi mi na vsake toliko odleglo in da bi se seveda bolje naspala brez nočnih "obiskov", ki pogosto zasedejo celotno posteljo, razmečejo vzglavnike, kradejo odejo, vzklikajo v sanjah, se premetavajo (tudi brco v glavo in boks na oko sem že dobila sredi noči).
"Mami, zakaj ima Božiček enkrat dolgo in drugič kratko brado?"
Opažam, da devetletni Matevž počasi že malce sumi, kako darila v resnici nosimo odrasli in da dobri možje ne obstajajo. Malo verjetno se mu denimo zdi, da enemu samcatemu možu lahko uspe v eni noči obdariti vse otroke sveta, in ne razume, kako mu uspe ne zamešati vseh naslovov in številnih raznovrstnih daril. Zanima ga, zakaj je Božiček na Hrvaškem videti drugače in zakaj z njim govori po hrvaško, "če pozna vse svetovne jezike", in čemu je enkrat velik, drugič manjši, pa suh in debel ter z dolgo in s krajšo brado.
Naši prazniki zagotovo ne bodo tihi in spokojni
Na nek način je super tale december. Po mojih izkušnjah je namreč v najbolj veselem mesecu leta otroška sobica praviloma bolj pospravljena, otroci večkrat sami od sebe ponudijo pomoč, dostikrat pospravijo za seboj brez odvečnih opominjanj, manj je sporov in ruvanja za igrače, pa še bi lahko naštevala. Vedo namreč, da Miklavž, Božiček in dedek Mraz obiščejo in obdarijo le pridne otroke.
"Matevž, ti si najboljši brat ... Ampak ne pozabi – si tudi edini!"
"Matevž, ti si najboljši brat. Ampak si tudi edini! No, pa tudi, če bi imel 100 bratov, bi bil ti zame še vedno edini!" je zadnjič izjavil Matic, ko mu je Matevž podaril enega od svojih avtomobilčkov. Z Matevžem sva se spogledala in bruhnila v smeh. "Ne vem, kaj točno si mislil povedati. A verjetno sem najboljši brat!" je ugibal Matevž. "No, no, ne pozabi, da si tudi edini!" ga je hitro opomnil Matic.
'Imate 50 odstotkov možnosti, da se kateri od zarodkov obdrži ...'
BLOG: Čeprav sem zavestno sprejela odločitev, da preneham jemati kontracepcijske tabletke, sem vseeno upala, da bo moje telo po desetletju zastrupljanja potrebovalo vsaj nekaj mesecev, da se povrne v prvotno ravnovesje in bo pripravljeno sprejeti zarodek. A dve črtici sta se pokazali že po dobrih dveh mesecih. Bila sem šokirana, toda to je bil šele začetek: v naslednjih dneh so si presenečenja sledila kot po tekočem traku ...
Starši, v avtu nikar ne počnite tega!
Vožnja z dojenčkom ali malčkom je za marsikaterega starša lahko pravi izziv – sploh če gremo na daljšo pot. Medtem ko dojenčki večino poti običajno prespijo, so nekoliko starejši otroci veliko bolj živahni in ves čas potrebujejo animacijo. Zato se moramo na vsako pot vnaprej pripraviti, otroka obleči letnemu času in temperaturi v avtu primerno, ga varno namestiti v avtosedež in poskrbeti tudi za vse ostale vidike varnosti – ta mora biti vedno na prvem mestu, saj bo le tako pot prijetna in predvsem brezskrbna.
'Čeprav za koga pozno, sem postala mama pravi čas'
MaMaMija piše: "Zase vem, da ne bi imela otroka s komer koli in za vsako ceno. Očeta svojih otrok sem skrbno izbrala in ni mi žal. Ni nama šlo vedno vse kot po maslu, tudi sprla sva se, bile so krize in padci. A padcem so vedno sledili vzponi."
Kaj se zgodi, ko prenehaš jemati kontracepcijske tabletke?
BLOG: Veliko žensk po svetu se več let trudi zanositi in niti predstavljam si ne, kakšne travme preživljajo. Ne le zaradi sebe, tudi zaradi okolice, ki pritiska nanje z vprašanji v smislu 'kaj pa ti čakaš?'. No, moja zgodba je pravo nasprotje. Okolici sem že zelo zgodaj dala jasno vedeti, da otroci niso del mojega življenjskega načrta, zato me nihče nikoli ni spraševal o njih. Tudi potem, ko sem se poročila, ne. Ker res niso bili – vse dokler mi soprog ni povedal, da mi utegne biti nekoč žal za tako odločitev, a da bo takrat morda res že prepozno. In mi dal misliti. Morda si pa res želim postati mama. Morda, nekoč.
BLOG: "Ojoj, kaj pa zdaj? Pralni stroj se je pokvaril!"
Prejšnji teden se je zgodilo ... Po več kot 15 letih zvestega in izjemno pogostega služenja se je resnično dokončno pokvaril pralni stroj. Nikakor ga nismo mogli znova spraviti k življenju. Najprej smo ga poskusili obuditi sami doma, nato se je z njim kar precej časa nadobudno trudil serviser. Na koncu nam ni preostalo drugega, kot da smo se poslovili od starega v upanju, da nam čim prej dobavijo novega. Ker ... dnevi brez pralnega stroja s tremi otroki?! Uf!
Ko za prvim ovinkom zaslišiš: "Mami, umrl bom od žeje. Smo vzeli vodo s seboj?"
Da, življenje se obrne na glavo, ko postaneš mama. Posebna rubrika 'Saj ni res, pa je' so odhodi od doma. Na srečo so dovolj veliki, da se v avtomobilu že znajo sami varno pripasati v stolčke (kar je zame poseben uspeh in velika sreča) in ko se končno odpravimo, se seveda vedno – ampak res vedno – vsaj eden za prvim ovinkom oglasi: "Mami, umrl bom od žeje. Smo vzeli vodo s seboj?"
"Imamo čisto, a ne pospravljeno. Dolgo sem potrebovala, da sem se sprijaznila s tem"
Joj, sama sebi sem hecna. Na obisk prihaja Matevžev sošolec in jaz pospravljam. Kot da bo opazil in mu je pomembno, kako imamo pospravljeno.
Ko mami izgubi glas, razposajene "miške" veselo plešejo
Glas me je počasi začel zapuščati v sredo proti večeru, ko sem šla zvečer s prijateljico na sprehod in sva vseskozi prav po žensko klepetali. V četrtek se je še boril in vztrajal, v noči na petek pa očitno izgubil bitko in se proti jutru končno predal.
Severina: Za menoj je 9 let sodstva in 9 krogov pekla
Si predstavljate, kako bi vam bilo, če bi rodile otroka, ga vsak dan objemale in poljubljale, skrbele zanj in mu zaželele lahko noč, nato pa bi vam ga po nekaj letih iztrgali iz naročja in omejili stike z njim? Kaj se takrat dogaja v ženski? S kakšnimi čustvi se spopada, s kakšno bolečino? Predvsem pa, kako preživi to situacijo?
Blog: 'Ko otroka ne moreš zaupati babici ...'
Občutek me ni varal, vsa ta leta, odkar imam sina, ga nikoli nisem zaupala tašči, njegovi babici. Danes je star šest let in pred kratkim sem bila prisiljena prav njo prositi za varstvo. In seveda vse skupaj je bila katastrofa – deček je bil prisiljen delati namesto nje, na igro pa je moral pozabiti.
"Sredi noči sva oba jokala od izčrpanosti, a zdaj občutkov ne menjam za nič"
Ni se začelo umirjeno. Bilo je pestro, nisem vedela, kaj počnem. Nisem spala in sredi noči sva s prvorojencem Matevžem skupaj jokala – on zaradi še zdaj nepojasnjenega razloga, jaz zaradi izčrpanosti. Stalno sem dojila, tudi med umivanjem zob in kosilom. Prepričana sem bila, da so dojenčki krhki in da je za vsak še tako malo slišen "ačih" potreben temeljit zdravniški pregled. Zdaj so noči vse bolj umirjene, grižljaji med kosilom so počasni in strašno sem hvaležna za vse bolečine pri porodih, za vse neprespane noči, za vse preizkušanje živcev ... Vloge mamice ne menjam za nič na svetu.
