najlepše
Vsaka nosečnost je zgodba zase ...
... in tudi moja nosečnost je moja posebna zgodba in naša pravljica, ki se je začela. Ko sva se s partnerjem odločila za otročička nisva pričakovala da nama bo uspelo tako hitro, pa nama je.
Moja zgodba
Moja zgodba je malo drugačna od drugih. Pravzaprav je zelo drugačna. Nobenih planov, nobenega načrtovanja, takrat še nobene želje, da bi bila mamica, to se mi je zdelo tako daleč ...
Najina sreča 2!
Moj trebušček se je večal in večal, kar precej večji je bil kot pri Tomažu. Na enem izmed pregledov je naš fakin (ta v trebuhu) le pokazal, kaj skriva med nogicami. "Še enega sina dobite", je dejal ginekolog.
In življenje je popolno!
Takrat sem jokala, vse me je že bolelo – želela sem si domov, želela sem si, da se moj sin čim prej rodi. Prvič sem se začela spraševati, če je kaj narobe z njim.
Najina zgodba o nosečnosti
Novopečeni očka me je spremljal pri porodu in mi bil v veliko podporo. Najbolj se spominjam njegovih besed, takoj ko je naša punca prijokala na svet: "Maša je!" Ob koncu mi je povedal, da je bil to najlepši trenutek v njegovem življenju.
Triperesna deteljica
Večina najinih znancev je bila takrat mnenja, da je bolje, da otroka ne donosim. Ampak neka notranja sila mi je govorila, naj ga obdržim.
Najina pikica
Po glavi mi je rojilo marsikaj … bom prišel pravi čas … kaj naj počnem … bom zdržal … bom lahko zraven nje in gledal njeno bolečino, ko ji pa ne bom mogel nikakor pomagati ...
Zgodba o prihodu najine sončice Teje!
Oktobra 2008, ne bom nikoli pozabila. Na oddelku za rizične nosečnosti sem preležala ves mesec. Minevali so dnevi in vsak dan sem zaspala s solzami v očeh in prosila mojo pikico, naj se ji še ne mudi.
Prvega ne pozabiš nikoli!
V tistem trenutku se mi je podrl svet! Jokala sem in jokala in vseeno upala, da je z mojim otročičkom vse v redu.
Moja princeska Eli in princ Nejček
Imela sem deklico, staro 6 mesecev, ko sem pri ginekologu izvedela, da sem v 5. mesecu nosečnosti, da imam fantka in da bom rodila čez 4 mesece.
Moj mali čudež
Sem mlada mamica dveh čudovitih bitjic. Obe punčki sta nekaj posebnega, a vendar mi bo v spominu za vedno ostala druga nosečnost. Zakaj, boste kmalu izvedeli.
Nenačrtovana družinska zgodba
Ob 10. uri zjutraj pridejo k meni neki čudni ljudje. Rečejo mi, da punčka ne diha sama, da je imela nekaj težav, in da jo morajo nujno odpeljati v Ljubljano. Rekla nisem niti besede.
Moj 'fuzbaler'
Ampak ta mali ´fuzbaler´se ni dal in je brcal tako močno še do zadnjega dneva pred rokom, ko se je končno odločil, da bo pogledal, kdo se tako krega na njega, ko on veselo brca.
Naša 'mala' sreča
Najino veselje je bilo popolno, očku so se solzile oči in je kar pozabil na fotografiranje. Še dobro, da so ga sestre opozorile, naj fotografira.
Najin Anže
In tako je prišel 12. avgust. Zvečer sva z možem gledala film, ko se je začelo nekaj dogajati. Najprej sploh nisem vedela, če je to res to ...
Pobožično presenečenje
Bil je čisto normalen dan, dan po božiču. Čez dan sva bila na obisku pri njegovih, z mamo sem bila pri babici in nihče ni niti slutil, da bom čez par ur rodila.
Naš sonček Alex
Okrog pol 12. ure ponoči sem utrip srca slišala vedno slabše ... Babica me je začela kregati ... Pa je poskusila sama ... ampak utrip je bil še vedno zelo šibak ...
Moja sreča Anaya Gaja
Hčerko so mi takoj položili v naročje. Kljub utrujenosti in bolečinam sem jo močno stisnila k sebi in na ves glas rekla: "POPOLNA JE!!!"
Najina bisera
Vseh devet mesecev pa me je kot zli duh spremljal strah pred porodom. Ta je še narasel po težkem porodu mlajše sestre.
Nagradni natečaj: Najlepše zgodbe o nosečnosti
Bibaleze.si v okviru projekta Prihajam, pripravita se! vabi k sodelovanju v nagradnem natečaju Najlepše zgodbe o nosečnosti! Sodelujte in se potegujte za bogate Philipsove nagrade!
Najlepše je, ko postaneš mama!
Toda nekaj mi ni dalo miru. Odšla sem po test in ga opravila. Med samim čakanjem me je oblival strašen pot, kot da bi se nečesa bala.
V četrto gre rado
Žal ni bilo možnosti, da bi preživel. Sledilo je še eno razočaranje. V svoji bolečini sem celo razmišljala, da me bo mož zapustil.
Težko pričakovanje
S fantom sva se odločila, da si ustvariva družino. Mislila sva, da nama bo uspelo takoj in brez problemov. Vendar sva se uštela. Problemi so prišli in zraven neprespane noči.
Izziv - oče!
Minilo je slabih 20 minut, da sem se oblekel, iz Šiške pripeljal do porodnišnice, da so me odpeljali v porodno sobo in mi sporočili »žalostno« novico ...
Pa je prišla, najina princesa!
Ko sem odhajala, sem vprašala svojega atija, bodočega dedija, po kaj gremo, on pa mi je z solznimi očmi rekel: "Po čim manj bolečine in po zdravega otroka." Še zadnjič sem pomahala in odšla.
Moj čokoladni angelček
Vsakič, ko ni bilo nikogar zraven, sem jokala, ali pa sem odšla na WC ... in jokala. Vsa čustva ob rojstvu in žalost, ker partner ni bil zraven, so bila preveč.
Mali velikan
Začela sem jokati in se dreti: "Zakaj ne joka? Zakaj ne joka?" Babica se dere nazaj: "Gospa, če boste tiho, ga boste slišali!"
Naše leto
Ni šlo drugače, kot da je sredi predavanja vstal in rekel, da gre kar na prakso. Vsi ostali bodoči očetje so mu prestrašeno zaželeli srečo. Ubogi moj mož, rojeni Štajerec, nevajen Ljubljane, v tistem šoku ni znal priti iz sosednje stavbe v porodnišnico.
Moj 'mali' korenjak
Poklicala sem partnerja, da bo najbrž treba v porodnišnico. Dobila sva ekspresno hitro varstvo za Lano, ki je takrat že sladko spančkala, in ni niti približno vedela, kaj jo čaka.
Sonček, ki se mu je mudilo
Približno na polovici poti sem se prestavila v rešilca in odrveli smo. Bilo je grozno, v rešilcu me je premetavalo, slabo mi je bilo, povrhu so še popadki bili vse hujši in hujši. Občutek sem imela, da bom rodila kar med vožnjo.
