mamamija
Trije iz istega gnezda, pa tako različni
Matevž v pekarni izbere pico, Matic hrenovko v testu, Mija čokoladni rogljiček. In tako kot imajo različen okus, se ponašajo z edinstvenimi osebnostmi.
"Ko naš 10-letnik fura safer"
Doma imamo 10-letnika. In ena plat njegovega odraščanja je občasno in čedalje pogostejše spogledovanje z nezadržno bližajočo se puberteto. Izraža se na različne načine – od priložnostne depresije, ko je tako brezvoljen, da se mu niti govoriti ne ljubi, mimo obupovanj v prepričanju "Nihče, nihče, ampak res nihče me ne razume!", loputanj vrat in predrznih ugovarjanj, pa vse do obdobij "trpljenja in dolgčasa", "ko fura safer" kar tako, denimo ... ker je trava zelena, ker se svet vrti naprej in ne nazaj ter ker je danes ponedeljek zjutraj in ne petek popoldne.
"Mamica sama s tremi otroki počiva, očka pa je super junak?"
Ne vem, če gre za vsesplošno prepričanje, da je nekaj za mamice normalno, medtem ko se očki, ki zmorejo tako normalnost, opisujejo v superlativih. Vsaj v našem primeru je imela okolica dvojna merila – za mamice je počivanje ob skrbi za tri otroke nekaj popolnoma običajnega, medtem ko so očki, ki se spopadejo s tovrstno zahtevno nalogo, v očeh drugih super junaki z nadnaravnimi močmi.
"Ojoj, kar brez nogavičk je vaš dojenček?!"
"Ampak poletje je, zunaj je 30 stopinj Celzija. Jaz sem tudi brez nogavic," sem odgovorila neznani teti, ki se je kar sama razglasila za poklicano "rešiteljico" mojega dojenčka. "Ja, vendar on je DOJENČEK," je poudarila.
A je bil načrtovan?
Spanje, intima v kopalnici in umirjen obrok so zame spomini iz preteklosti. Posebne podvige predstavljajo odhodi od doma, pakiranja pred dopustom, skupna kosila, nakupovanje v trgovini. Z enim bi šla lahko na konec sveta, s tremi je dinamika drugačna. Trije se ponavadi glasno sprejo na blagajni, v zapovedano tihi knjižnici ali - zdaj na mojo veliko žalost že rutinsko - pred večernim odhodom v posteljo.
MaMaMija: Ko rečem "ne", sledi nešteto podvprašanj
Ne vem, katerega dela besede "ne" moji otroci ne razumejo. Ko izrečem "ne", namreč dobim sto tisoč podvprašanj. In čeprav vztrajam, je njihov zaključek: "Aha, potem ni rečeno, da si v prihodnosti ne boš premislila?"
Pri enem dojenčku se je avto šibil pod težo prtljage, danes pri treh pa ...
Ko sva bila z možem še brez otrok, sva pred dopustom spakirala dve potovalni torbi. No, v redu, tri, kajti jaz sem zase vedno vzela kar nekaj dodatnih parov prelepih čevljev "za vsak primer" (in vedno se je izkazalo, da niso potovali zaman). Po prihodu prvorojenca Matevža pa je pakiranje postalo pravi podvig. Pred odhodom se je avtomobil šibil pod težo ogromno prtljage, pretežno namenjene negi enega samcatega dojenčka. Prtljažnik je bil napolnjen vse do vrha, na strehi je bil prenapolnjen potovalni kovček in prtljago, ki je nisva mogla stlačiti drugam, sva porinila pod avtomobilske sedeže.
"Spet umazano perilo! In ... likalnik? Kje je že, oziroma – kaj je že to?"
"Fenomen", ki ga nikakor ne zmorem razumeti, je, kako se nihče izmed treh otrok ob slačenju umazanih oblačil ne "spomni" ločiti spodnjic od hlač.
Oh, ta naša petletnica in ti njeni "spet"
Ah, življenje s petletnico (ali petletnikom) je svojevrsten izziv. Stalno opažam, kako se tako kot prej pri tedaj petletnih fantih tudi pri Miji pogosto ponavlja beseda "spet". Pojavi se, ko zvečer spet noče spat in ko zatem zjutraj spet ne more vstati. Pojavi se, ko jo na leno soboto okoli 12. ure spet prosim, naj se vendarle preobleče iz pižame (in mi odgovori, zakaj jo spet preganjam). Pojavi se, ko se spet neutolažljivo joče, ker v njeni leseni otroški kuhinjici ne more speči piškotov. Pojavi se, ko se ne razume, zakaj so spet ovenele marjetice, ki jih je nabrala pred petimi dnevi ...
Ko me otroci med enim stavkom tisočkrat prekinejo
Enkrat me je nekdo vprašal, ali lahko sploh kdaj končam stavek, ko so v bližini moji trije otroci. "Da, po navadi čez tri ali štiri dni," sem mu odgovorila.
Kdaj ste nazadnje spali osem ur v kosu? – Hm? Ne spomnim se
Včeraj sem po elektronski pošti dobila oglasno sporočilo z vprašanjem, kdaj sem nazadnje spala osem ur. Hm, ne spomim se? Hm, že dolgo ne? Hm, odkar imam otroke, ne? ... V resnici sem kronično neprespana že vrsto let.
'Ni mi treba več stalno nekoga loviti, da bi mu rešila življenje'
Mimo je obdobje nenehne pripravljenosti, ko sem (pre)pogosto lovila vsaj enega pobeglega otroka, ko sem pazila, da ga ni kdo povozil ali pohodil, da se ni zadavil z recimo kamenčkom, ki mu ga je uspelo zagrabiti s pincetnim prijemom, in da ni skočil s pomola v mrzlo morje, z obrobja v deročo reko ali s pečine v prepad. Minili so časi, ko sem stalno reševala življenja.
To vse počnemo mame (pa nikomur ne povemo)
Če bi mi kdo pred 15 leti napovedal, da bom v javnosti brez kančka zadrege vonjala pokakano ritko, bi mu v navalu smeha verjetno odgovorila, da nikoli in nikdar. No, zarečenega kruha se največ poje.
Ko me med službenim klicem stokrat pokličejo "Mami, mami, mamiii"
Včasih me znanci (in tudi neznanci) pokličejo zaradi službenih zadev in tedaj otroke milo prosim, ali so lahko med pogovorom kar se da umirjeni in tihi. Takrat se vsi trije strinjajo, obljubijo ter prikimajo z velikimi in zaupanja vrednimi očmi. Nato pa se oglasim ...
"Ko je otrokom dolgčas, jih zamotim po metodi svoje mame"
Ne pomnim, da bi mi bilo v otroštvu tolikokrat dolgčas. Če sem že potarnala mami, da se dolgočasim, sem zelo hitro dobila delo. Mama mi je odvrnila nekaj takega: "Dolgčas? Hja, meni ni nikoli dolgčas. Ni problema, pridi, bova našli 'zdravilo' za tvoje dolgočasje." In mi je takoj naložila nekaj opravil, rekoč: "Poglej, kako preprosto se lahko zamotiš in hitro, hitro pozabiš na dolgčas."
"Da, otroke 'razvajam' in jim 'dovolim' spati z mano v postelji"
Čeprav hkrati tudi priznam, da bi mi na vsake toliko odleglo in da bi se seveda bolje naspala brez nočnih "obiskov", ki pogosto zasedejo celotno posteljo, razmečejo vzglavnike, kradejo odejo, vzklikajo v sanjah, se premetavajo (tudi brco v glavo in boks na oko sem že dobila sredi noči).
"Mami, zakaj ima Božiček enkrat dolgo in drugič kratko brado?"
Opažam, da devetletni Matevž počasi že malce sumi, kako darila v resnici nosimo odrasli in da dobri možje ne obstajajo. Malo verjetno se mu denimo zdi, da enemu samcatemu možu lahko uspe v eni noči obdariti vse otroke sveta, in ne razume, kako mu uspe ne zamešati vseh naslovov in številnih raznovrstnih daril. Zanima ga, zakaj je Božiček na Hrvaškem videti drugače in zakaj z njim govori po hrvaško, "če pozna vse svetovne jezike", in čemu je enkrat velik, drugič manjši, pa suh in debel ter z dolgo in s krajšo brado.
Naši prazniki zagotovo ne bodo tihi in spokojni
Na nek način je super tale december. Po mojih izkušnjah je namreč v najbolj veselem mesecu leta otroška sobica praviloma bolj pospravljena, otroci večkrat sami od sebe ponudijo pomoč, dostikrat pospravijo za seboj brez odvečnih opominjanj, manj je sporov in ruvanja za igrače, pa še bi lahko naštevala. Vedo namreč, da Miklavž, Božiček in dedek Mraz obiščejo in obdarijo le pridne otroke.
"Matevž, ti si najboljši brat ... Ampak ne pozabi – si tudi edini!"
"Matevž, ti si najboljši brat. Ampak si tudi edini! No, pa tudi, če bi imel 100 bratov, bi bil ti zame še vedno edini!" je zadnjič izjavil Matic, ko mu je Matevž podaril enega od svojih avtomobilčkov. Z Matevžem sva se spogledala in bruhnila v smeh. "Ne vem, kaj točno si mislil povedati. A verjetno sem najboljši brat!" je ugibal Matevž. "No, no, ne pozabi, da si tudi edini!" ga je hitro opomnil Matic.
'Čeprav za koga pozno, sem postala mama pravi čas'
MaMaMija piše: "Zase vem, da ne bi imela otroka s komer koli in za vsako ceno. Očeta svojih otrok sem skrbno izbrala in ni mi žal. Ni nama šlo vedno vse kot po maslu, tudi sprla sva se, bile so krize in padci. A padcem so vedno sledili vzponi."
BLOG: "Ojoj, kaj pa zdaj? Pralni stroj se je pokvaril!"
Prejšnji teden se je zgodilo ... Po več kot 15 letih zvestega in izjemno pogostega služenja se je resnično dokončno pokvaril pralni stroj. Nikakor ga nismo mogli znova spraviti k življenju. Najprej smo ga poskusili obuditi sami doma, nato se je z njim kar precej časa nadobudno trudil serviser. Na koncu nam ni preostalo drugega, kot da smo se poslovili od starega v upanju, da nam čim prej dobavijo novega. Ker ... dnevi brez pralnega stroja s tremi otroki?! Uf!
Ko za prvim ovinkom zaslišiš: "Mami, umrl bom od žeje. Smo vzeli vodo s seboj?"
Da, življenje se obrne na glavo, ko postaneš mama. Posebna rubrika 'Saj ni res, pa je' so odhodi od doma. Na srečo so dovolj veliki, da se v avtomobilu že znajo sami varno pripasati v stolčke (kar je zame poseben uspeh in velika sreča) in ko se končno odpravimo, se seveda vedno – ampak res vedno – vsaj eden za prvim ovinkom oglasi: "Mami, umrl bom od žeje. Smo vzeli vodo s seboj?"
"Imamo čisto, a ne pospravljeno. Dolgo sem potrebovala, da sem se sprijaznila s tem"
Joj, sama sebi sem hecna. Na obisk prihaja Matevžev sošolec in jaz pospravljam. Kot da bo opazil in mu je pomembno, kako imamo pospravljeno.
Ko mami izgubi glas, razposajene "miške" veselo plešejo
Glas me je počasi začel zapuščati v sredo proti večeru, ko sem šla zvečer s prijateljico na sprehod in sva vseskozi prav po žensko klepetali. V četrtek se je še boril in vztrajal, v noči na petek pa očitno izgubil bitko in se proti jutru končno predal.
"Sredi noči sva oba jokala od izčrpanosti, a zdaj občutkov ne menjam za nič"
Ni se začelo umirjeno. Bilo je pestro, nisem vedela, kaj počnem. Nisem spala in sredi noči sva s prvorojencem Matevžem skupaj jokala – on zaradi še zdaj nepojasnjenega razloga, jaz zaradi izčrpanosti. Stalno sem dojila, tudi med umivanjem zob in kosilom. Prepričana sem bila, da so dojenčki krhki in da je za vsak še tako malo slišen "ačih" potreben temeljit zdravniški pregled. Zdaj so noči vse bolj umirjene, grižljaji med kosilom so počasni in strašno sem hvaležna za vse bolečine pri porodih, za vse neprespane noči, za vse preizkušanje živcev ... Vloge mamice ne menjam za nič na svetu.
"Moji starši se niso učili z mano in niso pomagali pri domačih nalogah"
Moji starši se niso pretirano ukvarjali s šolo. Res so nama s sestro kupili šolske potrebščine, mama se je enkrat letno udeležila govorilnih ur in poskrbela, da sva bili v razredu urejeni. Pri vsem je bilo – hecno – še skorajda najbolj pomembno, da sva imeli vedno nujno čiste spodnjice, ker: "Kaj, če se kaj zgodi in te urgentno odpeljejo k zdravniku?! Kaj bodo pa rekli, če boš raztrgana in umazana?!"
"Najboljši moraš biti. Samo najbolj uspešni so srečni ljudje" - Res?
MaMaMija: "Želim, da so moji otroci srečni, zadovoljni, da se imajo radi in da se sprejemajo. Ne pritiskam nanje, da morajo imeti najboljše ocene in da se morajo udeležiti vseh možnih tekmovanj. Ne, ker iz lastnih izkušenj iz otroštva vem, kako zelo velik pritisk zna občutiti otrok ob (prevelikih) zahtevah po doseganju (previsokih, prezahtevnih, preveč ambicioznih) ciljih, ki največkrat sploh niso njegovi."
Verjemite, tudi "popolne" mamice kdaj znorijo in zakričijo
Zadnjič smo se tri mamice iskreno pogovarjale o izzivih starševstva. Med drugim smo se strinjale, da včasih res ne vidimo drugega izhoda, kot da povzdignemo glas, in kako imamo slabo vest vsakič, ko zakričimo in ko morda obenem izrečemo tudi kaj, kar pozneje obžalujemo. A na našo veliko srečo smo si lahko na glas priznale in se medsebojno potolažile, saj so čedalje bolj za nami časi "popolnih mam", ki so morale biti popolne v vsem – v vzgoji, v partnerstvu, v službi, v gospodinjskih opravilih, v izgledu ... Ker – roko na srce – ni niti realno niti življenjsko, da bi imele vedno in povsod vse pod nadzorom.
"Mami, kdaj bom lahko počel vse, kar si želim ... brez tvojega dovoljenja?"
Matevža je zanimalo, koliko moraš biti star, da ti ni treba več staršev vprašati za dovoljenje. V smehu sem mu odgovorila, da me ne bo treba več ubogati, ko bo imel svojo upokojensko kartico.
"Rada te imam." – "Ja, ja, saj vem."
Tako kot se rada objemam in ljubkujem, izražam ljubezen tudi z besedami. In skoraj devetletni Matevž se mi na moj "rada te imam" nasmehne, me objame in mi pove, da ima tudi on mene rad. Štiriletna Mija me nežno poboža po obrazu in mi reče: "Tudi jaz imam tebe rada." Sedemletni Matic pa mi smeje se odgovori z: "Ja, ja, vem, vem."
