FOMO pri najstnikih

Kako lahko najstniku pomagamo preoblikovati FOMO v JOMO?

Današnji najstniki odraščajo v svetu, kjer se neprestano nekaj dogaja - in to ne le tam nekje zunaj, temveč tudi na zaslonu, v obliki neskončnih objav, sporočil, všečkov ... Skoraj nobena izkušnja ni več zgolj trenutek, ki se zgodi in mine, saj se vse beleži, deli in komentira. V tem kontekstu ni presenetljivo, da se mnogi najstniki soočajo z občutkom, da nekaj zamujajo. Ta občutek ima tudi svoje ime: FOMO (ang. fear of missing out), strah pred tem, da niso del nečesa pomembnega, vznemirljivega. Pa je res nujno, da so vedno vključeni v vse? In kako jim kot starši lahko pomagamo, da ta tesnoben občutek nadomestijo z nečim globljim - z JOMO (ang. joy of missing out), veseljem, da sledijo sebi, ne glede na zunanje pritiske?