AvtorMaMaMija
"Pila sva kavo in poslušala tišino. A trajalo je kratek čas"
"Vav, kakšna tišina je," sva ugotavljala, ko sva po vnovičnem odhodu Matevža in Matica v šolo ter Mije v vrtec zjutraj ob jedilni mizi spet ostala sama doma po tedenskih počitnicah. V miru sva spila kavico in uživala v poslušanju tišine. Privoščila sva si dolg zajtrk brez nešteto prekinitev v smislu "jaz bi mrzlo mleko", "kje je prtiček?", "ajoj, polil sem" in se zatem spravila k delu za službo. Najina blagodejna sreča je trajala vsega skupaj en teden.
"V šole so šli po skoraj treh mesecih. Po 15 tednih. Dobre smo."
Med sopihanjem na bližnji hrib me je presenetil telefonski klic prijateljice, ki mi je v slušalko vpila: "V šolo gredo! V šolo gredo! Koooončnooo! Končnoooo!" Sredi gozda sem začela vzklikati "Jeee, jeee!" in skakati od veselja. Fanta sta me začudeno gledala, a sta mi kmalu sledila, ko sem še njima razkrila izjemno novico. Vsi skupaj smo se prijeli za roke, vriskali in plesali v krogu. Naša sreča je bila nepopisna.
"Kako sem uživala ... pri jedi sladoleda na kavču v popolni samoti!"
Saj veste, da imam naše tri "sončke" rada do lune in nazaj, pa še enkrat naokoli in vse do neskončnosti. Ampak vseeno sem neizmerno uživala, ko sem bila včeraj popoldne čisto sama doma. Za približno tri ure je bila cela hiša popolnoma prazna. Tiha. Tako tiha, da sem lahko slišala sama sebe razmišljati. Po več kot pol leta.
"Sesanje, sesanje ... To je pa napor!" - "Ja, res. Še predobro vem!"
Vpliv koronačasa, ko smo vsi več ali manj doma, se pozna tudi pri (ne)urejenosti našega stanovanja. Opažam, da ni nikoli popolnoma pospravljeno in da je večina dneva razmetano. Včasih se mi zdi, da kamor koli pogledam, vidim igrače, barvice, kozarce z vodo, pa tudi umazane nogavice (nikoli obe, ampak vselej ena sama in bog si ga vedi, kje se skriva zatlačena druga) in še bi lahko naštevala. Stvari po vsem stanovanju povsod drugod, samo tam ne, kjer bi morale biti.
"Imam pet hrušk. Koliko jih imam, če dam eno Matevžu in eno Miji?" – "Pet!"
Učenje matematike na daljavo: "Matic, imam pet hrušk. Eno dam Matevžu in eno Miji. Koliko hrušk mi ostane?" – "Pet." – "Ne, Matic. Imam pet hrušk. Koliko mi jih ostane, če dam eno Matevžu in eno Miji?" – "Pet." – "Ne, Matic. Vzemi leseno računalo, da ti bo lažje. Poglej. Imam pet hrušk. Zelenih. Eno dam Matevžu in eno Miji. Koliko hrušk imam?" – "Pet." – "Ne, Matic!" – "Ja, mami. Matevž ne mara hrušk, sploh pa ne zelenih, in Mija ni lačna. Ostane ti pet hrušk!"
"Kdaj ste pa vi pogledali film do konca? V enem kosu mislim!"
Ej, veste tisto, ko se utrujen uležeš na kavč, si prižgeš televizijo in si v miru pogledaš film? No, jaz tudi ne. Že skoraj devet let.
"Rada bi toplo mleko, ampak nočem, da mi ga pogreješ"
Mija je že precej časa v fazi drame in trme. Drama je zvečer, ker je oči na vrsti, da z njo zaspi, "ker mami govori boljše zgodbice". Drama je, ko je zvečer mami na vrsti, da z njo zaspi, "ker oči govori boljše zgodbice". In tako vsak večer ravno obratno.
"Mami, si ti po poklicu dežurna težakinja?"
Najhuje je, ko imam v službi naporen dan, nabit s premnogimi obveznostmi. Takrat sem živčna in so posledično živčni tudi otroci. In najbolj so seveda glasni, razgrajaški in se po možnosti še stepejo med seboj, ko jim rečem: "Zdaj imam pomemben službeni telefonski klic in morate biti res tiho."
MaMaMija: Že vem, kaj si bom zaželela za novo leto!
BLOG: Maticu so trojke končno vsaj približno uspele, ampak šele ko je v zvezek začel risati "ritke". Uf, ampak koliko potrpljenja in mirnih živcev je bilo potrebnih pri učenju trojic! On bi zvezek obrnil postrani ali na glavo, po zapisu ene same vrstice njegovih približkov trojk bi on premor, ker je "takoooo zeloooo utrujen" in "ker so trojke tako težke". Da sploh ne govorim o njegovem motoviljenju po stolu, stokanju in nešteto glasnih vzdihih "trooojke so reees težkeeeee". Uf!
"Ne bom pospravil! To ni moje!"
BLOG: Ne vem, ali je bila čez vikend polna luna ali kaj. Nekaj je moralo biti v zraku, ker se nikakor nismo mogli umiriti in sporom kar ni in ni hotelo biti konca. Začelo se je že v soboto zjutraj, ko je bilo treba pospraviti otroško sobo. Tako kot po navadi vsak začetek vikenda.
Vam je znano? Ko se med 500.000 igračami ruvajo za eno!
BLOG: Skoraj ne mine dan, ko globoko diham ob pogledu na razdejano stanovanje. "Vdih, izdih, vdih, izdih, vdih, izdih ..." Kocke na tleh v dnevni sobi, prepolna pisalna miza v otroški sobi, dinozavri na kuhinjskem pultu, pribor za zdravnike po kavču, vrtavke pod vzglavnikom ...
"To! Pa so šli v šolo in vrtec!"
BLOG: Uf, po pol leta sem bila zjutraj končno spet doma čisto sama s seboj. Fanta sta šla v šolo, Mija spet v vrtec. Čeprav sem si zjutraj znova opekla jezik s prevročo kavo, upam na čim več podobnih juter v popolni tišini.
"Vidva sta zobna miška! Vem! Vem!"
"Nimam zoba! Nimam zoba! Zob mi je izpadel! Zob sem pojedel!" se je čez celo naselje drl Matic s polnimi usti hitro topečega se sladoleda. Po dolgih mučnih tednih nenehnega tipanja, božanja, preverjanja in majanja mu je končno izpadel prvi mlečni zobek. Dva tedna pred njegovim prvim vstopom v šolo in – kar je najpomembneje – preden je prvi mlečni zobek izpadel njegovemu najboljšemu prijatelju. Čez nekaj ur pa je tudi že razvozlal eno najbolj varovanih skrivnosti otroškega sveta: da ni zobne miške in da sva zobna miška v resnici midva.
"Vam pa ni dolgčas, kajne?" - "Ne, nikoli. Niti na dopustu!"
Slovenci radi kakšno rečemo med seboj. Ravno danes dopoldne mi je mamica dveh punčk na plaži dejala: "Vam pa ni dolgčas, kajne?" Odgovorila sem ji v smehu: "Ne, res ne." Nagovorila me je ravno, ko je šel on v trgovino, fanta sta prišla iz morja in ju je strašno zeblo, Mijo pa je tako močno pritisnilo kakat, da ni mogla več zdržati niti sekunde. Vse naenkrat in sredi plaže.
Umirjena vožnja? Kaj je že to?
Veste tisto, ko so otroci celo pot umirjeni in tiho? Ko se med vožnjo nikoli "ponesreči" ne brcnejo ali ko niso na smrt žejni že na prvem ovinku? No, jaz tudi ne. Pri nas je zadnje kilometre skoraj praviloma "štala". Preglasna navigacija, kričeči in neučakani trije otroci, globoko dihajoča in zgolj navidez v zenu jaz ter živčen voznik on.
'Bom pa urejena, brez dlačic in v novih bikinkah namakala stopala v domačem bazenčku.'
Res sem optimistka – prejšnji teden sem vsem v družini, tudi sebi!, kupila nove kopalke. Danes grem na pedikuro in manikiro, prihodnji teden si nameravam odstraniti odvečne dlačice po telesu.
Ko že misliš, da te pri treh otrocih nič več ne more presenetiti ...
BLOG: Pride dan, ko bi sredi joka, kričanja, izsiljevanja, nerganja najraje odšla čez vrata. V naravo, za kakšne tri ure, za tri dni ali včasih za nedoločen čas. Pride tudi dan, ko bi to naredila večkrat na dan.
V soboto se spet dobimo z mamami! Komaj čakam!
Končno se spet vidimo! Kaj malega bomo prigriznile in kaj dobrega popile. V resnici pa bomo veliko jedle in malo pile, nekatere bodo tudi kadile, čeprav sicer niso kadilke. Skupaj bomo do poznih večernih ur. Ne morem napisati do jutranjih ur, saj že dolgo let (več) ne zdržimo do jutra.
"Čudno. Ne predstavljam si, da se otroci ne bodo objemali"
"Najboljše v šoli je odmor," je na poti domov z zdravstvenega doma na glas razmišljal Matic. "Takrat se lahko igraš, pogovarjaš, družiš," je dodal. A vprašanje, kako se bodo v prihodnje lahko družili, igrali, se pogovarjali. Danes berem neživljenjska navodila, da otroci ne bodo smeli na igrala, da si ne bodo smeli izmenjavati igrač, da bodo morali držati razdaljo. Čudno bo.
"Moja banana je večja kot tvoja!"
Zadnjič je Matic izzval Mijo z besedami: "Moja banana je večja kot tvoja!" Njegove besede so bile dovolj, da se je vrgla po tleh in neutolažljivo jokala kakšnih 15 minut. Čeprav sta bili banani seveda vsaj približno enako veliki. Ja, tudi s takimi "forami" se moram ukvarjati.
Res me "razveseli", ko se usedem na nekaj mokrega
Po novem imajo otroci vsak dan vsaj eno nalogo - sesanje, brisanje prahu, pospravljanje sobe, čiščenje kopalnice ... Zadnje se mi zdi sploh pomembno. Predvsem, da lahko fanta končno vidita, zakaj mi gre tako zelo na živce, ko pozabita dvigniti pokrov in ko uspeta zadeti vse drugo, samo straniščne školjke ne. In tudi, ko spregledata, da imamo ob straniščni školjki pisoar.
'Mi smo doma. Zaradi vas, ki ne morete biti doma'
Solze mi napolnijo oči ob pogledu na fotografije na spletu, na kateri mlad očka zdravnik preko stekla hrepeni po svojih dojenčicah. Jokam z mamico medicinsko sestro, ki ji ob prihodu domov skuša v naročje steči triletna punčka, a se ji umakne in plane v jok. Srce me skeli, ko mamica zdravnica prosi za avtodom, v katerem bi živela ob bolnišnici, kjer bo skrbela za obolele s koronavirusom. Da se ne bi vračala domov ... Da bi zaščitila svoje najdražje pred morebitno okužbo. Zaradi njih bi morali ostati doma.
'Zažrl se je v vse pore našega življenja ... Zdržimo. Naj se dobro izteče.'
Koronavirus. Čeprav sem še pred dvema tednoma upala, da ne bom pisala o njem, je danes neizogibno.
'Daj mu otroke. Nočeš otrok? No, nekega dne si jih boš želela.'
"Ponosna sem na vse gubice na obrazu. Veš, koliko let sem morala delati zanje! Niti na kraj pameti mi ne pade, da bi si jih zgladila z botoksom ali z lepotno operacijo," je navdušeno dejala moja mami pred praznovanjem Abrahama.
Mleko je curljalo in kapljalo. A na začetku je bilo težko.
Dojenje je zabavno. Mleko curlja že med nosečnostjo in ob navalu škropi na vse strani. Meni je predvsem po tuširanju po ogledalu v kopalnici in ob misli na mojega dojenčka. Če sem bila zunaj in brez blazinic za dojenje, so zaradi okroglih madežev na majici ravno na mestu bradavičk vsi vedeli, da imam naval. No, upam, da so vedeli ...
'Po 7 letih nosečnosti, rojevanja, dojenja ... Končno vikend za naju!'
Romantična večerja ob 22. uri. S petimi hodi. Meso sem rezala samo sebi, nihče se ni zmrdoval, da se košček zelene solate dotika dunajskega zrezka, in nikogar ni "kakat!", ko so pred mene postavili krožnik s hrano.
'Mami, žejen sem!' - 'Ja, in? Pojdi si po kozarec vode'
BLOG: Matic se je kočno pozdravil. Vročina je izzvenela, splošna pretirana utrujenost pa še kar vztraja. Čeprav že dva dni znova popolnoma zdrav hodi v vrtec, se zjutraj še ne zmore sam obleči, s hudo muko pa si tudi sam nalije kozarec vode iz pipe. Še vedno. Res mu je težko.
'Z dojenčkom ne bi nikoli reševala razmerja'
BLOG: Velikokrat sem komaj čakala, da je prišel domov. Neurejena, nepočesana, s podočnjaki do tal in največkrat v pižami sem ga pričakala že na vhodnih vratih in mu ob vstopu takoj "porinila" Matevža v naročje, rekoč, da potrebujem nekaj časa zase ...
Naraščajoči trend v porodnišnici?!
BLOG: Zadnjič sem brala o naraščajočem trendu med nosečnicami, ki se pred in tudi po porodu konkretno naličijo. Da, prav ste prebrali.
'Želim si, da bi bili hvaležni, da bi cenili darila, da bi se veselili več kot pet minut.'
Dedek Mraz mi je prinesel eno darilo doma in enega pri babici. Večinoma klasiko – knjige, zvezke, mandarine in nogavice. Če sem v veselem decembru dobila dva bombona od snežink, sem bila vesela kot radio. Moji otroci pa v veselem decembru dobijo skoraj eno darilo dnevno!
