Kaj je moje in kaj ni moje? Ko si mame sodimo namesto pomagamo

"Sramotno je, da so eni starši doma z otrokom, starejši otroci pa so v vrtcu."

Predstavljajmo si naslednjo situacijo.

Mama treh otrok, med katerimi je najmlajši star komaj tri mesece, se med porodniškim dopustom odpravi po starejšega otroka v vrtec. Doma je z dojenčkom, starejši otrok pa obiskuje vrtec. Povsem običajen prizor, kajne?

A nato po naključju sliši pripombo, ki jo zbode naravnost v srce. Nekdo komentira, kako sramotno je, da so nekateri starši doma z otrokom, medtem ko njihove starejše otroke čuvajo v vrtcu. Mama dobi občutek, da je bila pripomba namenjena prav njej.

Oseba, ki jo je izrekla, verjetno ne pozna njene družinske situacije. Ne ve, kako potekajo njihovi dnevi, kaj družina potrebuje in zakaj so se starši odločili organizirati življenje na tak način. Kljub temu jo nekaj izrečenih besed spravi v slabo voljo, ki je ne more kar tako odložiti.

Začne se spraševati: Ali res počnem kaj narobe? Bi morala starejšega otroka obdržati doma? Sem sebična, ker si želim nekaj ur miru z dojenčkom? Kaj si drugi mislijo o meni?

Tako lahko nekaj sekund obsojanja v nas sproži cel kup dvomov in vprašanj, ki jih prej sploh ni bilo.

Zakaj imajo besede drugih ljudi včasih tolikšno moč nad nami? In zakaj se zdi, da je materinstvo področje, na katerem si tako pogosto dovolimo presojati življenje drugih?

Materinstvo je polno odločitev. Kdaj bomo otroka vključili v vrtec, koliko časa bomo ostali doma, kako bomo razporedili družinske obveznosti, ali bomo delali polni ali skrajšani delovni čas, koliko pomoči bomo sprejeli in koliko časa si bomo vzeli zase.

Čeprav gre za zelo osebne odločitve, se pogosto zdi, kot da obstajajo neka nepisana pravila, ki bi jih morale vse upoštevati.

Dobra mama naj bi bila vedno na voljo. Če je doma, naj bi ves čas skrbela za otroke. Če otrok obiskuje vrtec, čeprav je mama na porodniškem dopustu, se lahko pojavi očitek, da bi morala biti tudi z njim doma. Če se vrne na delo, lahko sliši, da otroka prehitro prepušča drugim. Če ostane doma, se lahko znajde pred očitkom, da se je odpovedala sebi.

Če doji, je lahko deležna komentarjev. Če ne doji, prav tako. Če otroka hitro potolaži, ga preveč razvaja. Če mu postavi mejo, je prestroga.

Seznam je skoraj neskončen.

Kot da materinstvo ni že samo po sebi dovolj zahtevno, se zdi, da mora mama poleg vsakodnevne skrbi za otroke opravljati še dodaten izpit: dokazovati, da je dobra mama tudi po merilih drugih ljudi.

Toda družina ni projekt, ki bi ga morali voditi po enotnih navodilih. Je živ sistem, v katerem se starši vsak dan prilagajajo potrebam otrok, svojim zmožnostim in okoliščinam, v katerih živijo.

Kar deluje za eno družino, morda ne bo delovalo za drugo. In to še ne pomeni, da ena ravna prav, druga pa narobe.

Ko opazujemo ravnanje druge osebe, vidimo le majhen delček njenega življenja. Kljub temu si hitro ustvarimo razlago, zakaj nekaj počne, in ji pripišemo določene lastnosti.

Mamo, ki ima otroka v vrtcu, medtem ko je sama doma z dojenčkom, lahko nekdo razume kot osebo, ki se ji ne ljubi ukvarjati s starejšim otrokom. Nekdo drug bo v isti situaciji videl mamo, ki poskuša otroku ohraniti rutino, dojenčku omogočiti mir in sebi zagotoviti dovolj energije za skrb za oba.

Dogodek je isti, pogled nanj pa je lahko povsem drugačen.

Na naše odzive namreč vplivajo lastne izkušnje, prepričanja, pričakovanja in tudi stvari, ki jih pri sebi težje sprejemamo.

Če smo prepričane, da mora dobra mama vse narediti sama in se pri tem čim bolj razdajati, nas lahko zmoti ženska, ki si dovoli ravnati drugače. Njena odločitev lahko v nas odpre vprašanja, ki si jih sicer ne zastavljamo: Ali bi si tudi sama lahko dovolila več počitka? Bi lahko sprejela pomoč, ne da bi imela občutek, da sem zato slabša mama? Si sploh dovolim priznati, da mi je včasih težko?

Včasih nas pri drugih razdraži prav nekaj, česar si same ne dovolimo.

Seveda ne moremo vedeti, kaj se dogaja v notranjem svetu človeka, ki izreče žaljivo pripombo. Morda je v ozadju zavist, negotovost, lastna nepredelana izkušnja ali preprosto prepričanje, da bi morali vsi živeti po enakih pravilih. Lahko gre tudi za nepremišljeno izjavo, izrečeno brez zavedanja, kako bo vplivala na drugega človeka.

Zato se mi zdi pomembno, da ne hitimo s sklepi o tem, kakšna oseba je nekdo, ki nas je prizadel. Lahko pa poskušamo razumeti, da njegove besede niso nujno objektivna ocena našega ravnanja.

Ko razumemo, da drugi ljudje na svet gledajo skozi svoje izkušnje in prepričanja, lažje ločimo njihovo mnenje od tega, kar v resnici vemo o sebi.

Ko nas nekdo prizadene, pogosto prevzamemo nase več, kot nam v resnici pripada.

Druga oseba izreče sodbo, mi pa jo vzamemo s seboj. O njej razmišljamo, se v mislih zagovarjamo in iščemo argumente, s katerimi bi dokazale, da nismo naredile nič narobe.

Oseba, ki nas je prizadela, je medtem morda že pozabila na dogodek. Me pa še vedno premlevamo njene besede in se sprašujemo, ali ima morda vendarle prav.

V takšnih trenutkih si lahko pomagamo s preprostim vprašanjem:

Kaj je moje in kaj ni moje?

Moje je to, da me je pripomba prizadela. Da se je v meni pojavil občutek krivde, jeze, sramu ali nemoči. Da se sprašujem, ali sem ravnala prav, in da si želim, da bi me drugi razumeli.

Moje je tudi to, da preverim, ali obstaja kaj, kar bi sama želela spremeniti. Če ugotovim, da sem ravnala v nasprotju s svojimi vrednotami ali potrebami otroka, lahko to vzamem kot priložnost za razmislek in spremembo.

Ni pa moje, da moram zadovoljiti pričakovanja vseh ljudi okoli sebe. Ni moja naloga, da vsaki osebi dokazujem, da sem dobra mama. Prav tako mi ni treba prevzeti odgovornosti za vsako sodbo, ki jo nekdo izreče o meni.

Mnenje drugega človeka je odraz njegovega pogleda na situacijo. Ni pa samodejno tudi resnica o meni.

To seveda ne pomeni, da moramo vsako kritiko zavrniti. Včasih nam lahko dobronamerna povratna informacija pomaga videti nekaj, česar prej nismo opazili. Pomembno je, da znamo presoditi, kaj nam lahko koristi in kaj je zgolj izraz tujih pričakovanj ali nezadovoljstva.

Ni nam treba izbirati med dvema skrajnostma: da smo vedno krive ali da imamo vedno prav.

Lahko smo odprte za učenje, priznamo svoje napake in hkrati ohranimo zaupanje vase.

Vrnimo se k mami iz vrtčevske garderobe.

Njena najmlajša hčerka je stara tri mesece. Starejši otrok obiskuje vrtec, mama pa je na porodniškem dopustu. Nekdo na podlagi tega sklepa, da bi moral biti tudi starejši otrok doma.

Morda starejši otrok uživa v vrtcu in druženju z vrstniki. Morda mu ustreza ustaljena rutina. Morda mama potrebuje nekaj časa, da se v miru posveti dojenčku. Morda je skrb za tri otroke zahtevna in si želi ohraniti dovolj moči tudi za popoldneve, ko so vsi skupaj.

Lahko da so razlogi povsem drugačni.

Prav v tem je bistvo: za to, da spoštujemo odločitev druge družine, nam ni treba poznati vseh njenih razlogov.

Starševstvo ni tekmovanje v tem, kdo bo preživel največ časa z otrokom, kdo bo najbolj utrujen in kdo se bo največkrat odpovedal sebi.

Otrok potrebuje ljubeč odnos, občutek varnosti, odzivne odrasle in okolje, v katerem se lahko razvija. Kako bo družina organizirala svoj vsakdan, pa je odvisno od številnih okoliščin.

To ne pomeni, da je vsaka odločitev vedno najboljša ali da je vseeno, kako ravnamo z otroki. Pomeni pa, da posamezne odločitve ne moremo pošteno presojati samo na podlagi enega prizora v vrtčevski garderobi.

Mama, ki je doma z dojenčkom, ni dolžna dokazovati, da je vsako uro svojega dneva izkoristila za produktivno skrb za otroke.

Tudi ona je človek. Ima svoje telesne in čustvene potrebe, omejitve, odnose in želje.

Dobra skrb za otroka ne zahteva, da mama preneha biti oseba s svojimi potrebami.

Ko slišimo neprijetno pripombo, pogosto šele pozneje pomislimo, kaj bi lahko odgovorile. V trenutku pa otrpnemo, se umaknemo ali se nasmehnemo, čeprav nas je nekaj prizadelo.

Šele ko smo doma in se umirimo, nam pridejo na misel stavki, ki bi jih želele izreči. To je povsem človeško. Ni nam treba biti vedno pripravljene na vsako pripombo in imeti zanjo popoln odgovor.

Pomembneje je, da znamo poskrbeti zase tudi takrat, ko nas besede drugega človeka spravijo v dvom.

1. Priznajmo si, da nas je nekaj prizadelo.

Ni se nam treba prepričevati, da bi morale biti bolj samozavestne ali da se ne bi smele obremenjevati z mnenji drugih. Če nas je pripomba zabolela, nas je pač zabolela.

Lahko si rečemo: To me je prizadelo. Počutim se obsojano in zdaj dvomim vase.

Že s tem, ko prepoznamo svoje občutke, naredimo prostor, da jih lažje predelamo, namesto da bi jih potlačile ali se zaradi njih še dodatno obsojale.

2. Ločimo dejstva od svojih razlag.

Dejstvo je, da je nekdo izrekel določeno pripombo. Morda smo dobile občutek, da nas ima za slabo mamo, da nas želi ponižati ali da vsi ljudje okoli nas mislijo enako.

Ko ločimo tisto, kar se je dejansko zgodilo, od svojih razlag, lahko na situacijo pogledamo nekoliko bolj odmaknjeno. Tako si ne nalagamo še dodatnih skrbi, ki morda sploh ne temeljijo na dejstvih.

3. Vprašajmo se: kaj je moje in kaj ni moje?

Ali je v kritiki kaj, o čemer želim sama premisliti? Ali pa se predvsem trudim prepričati nekoga, ki me sploh ne pozna, da imam pravico živeti po svoje?

Če ugotovim, da se vrtim v krogu in iščem vedno nove argumente, s katerimi bi upravičila svoje odločitve, se lahko ustavim.

Ni mi treba prepričati vseh ljudi, da imam prav. Dovolj je, da sama razumem, zakaj sem se odločila tako, kot sem se.

4. Če želimo, postavimo mejo.

Ni nam treba napadati druge osebe, da se postavimo zase. Lahko odgovorimo mirno in odločno:

Vsaka družina se sama odloča, kaj je zanjo najboljše.

Ne poznate vseh okoliščin naše družine, zato se mi takšni komentarji ne zdijo primerni.

Razumem, da imate svoje mnenje, vendar se o svojih starševskih odločitvah ne želim zagovarjati.

Seveda se lahko odločimo tudi, da ne bomo odgovorile. Včasih je to povsem dovolj. Ni vsaka pripomba vredna našega časa in energije, prav tako se nam ni treba spuščati v vsako razpravo, ki nam jo nekdo ponudi.

5. Svojo pozornost usmerimo nazaj k sebi in svojemu življenju.

Če nas je dogodek močno prizadel, si lahko vzamemo nekaj časa, da predelamo občutke, se o njih pogovorimo z nekom, ki mu zaupamo, ali razmislimo, zakaj nas je pripomba tako zadela.

Pomembno pa je, da tujemu mnenju ne prepustimo vodenja svojega življenja.

Cilj ni, da nas nikoli več nič ne prizadene. To niti ni mogoče. Cilj je, da znamo prepoznati, kaj se dogaja v nas, in se postopoma vrniti k zaupanju vase, svojim vrednotam in odločitvam.

Predstavljajmo si, kako drugačen bi bil svet materinstva, če bi se na odločitve drugih mam najprej odzvale z radovednostjo, ne s sodbo.

Namesto da bi pomislile, da je neka mama sebična ali da ne ravna prav, bi se lahko vprašale, ali je morda utrujena, ali potrebuje pomoč ali pa je preprosto našla način življenja, ki ustreza njeni družini.

Ni treba, da se z vsemi odločitvami drugih strinjamo. Prav tako ni treba, da vse počnemo enako.

Lahko imamo različne poglede na vzgojo, prehrano, spanje, vrtec in delo. Lahko se iz izkušenj drugih kaj naučimo in si dovolimo tudi nestrinjanje. Toda razlika med nestrinjanjem in poniževanjem je velika.

Včasih lahko drugi mami pomagamo že s tem, da je ne obremenimo z dodatnim občutkom krivde. Da je ne vprašamo, zakaj nekaj počne, v tonu, ki že vsebuje obtožbo. Da ji ne pripišemo sebičnosti, ne da bi poznale njeno zgodbo.

Namesto tega ji lahko ponudimo nekaj veliko bolj dragocenega: občutek, da ji ni treba nenehno dokazovati svoje vrednosti.

Morda je prav to ena najpomembnejših stvari, ki si jih lahko podarimo kot mame. Ni nam treba biti enake, se v vsem strinjati ali vedno ravnati popolno. Lahko pa druga drugi ponudimo več razumevanja, spoštovanja in prostora, da vsaka najde svojo pot.

Naslednjič, ko bomo želele presoditi odločitev druge mame, se lahko za trenutek ustavimo in vprašamo: Ali res poznam njeno zgodbo? Kaj me pri njenem ravnanju tako moti? In ali bo moja pripomba karkoli izboljšala?

Ko bomo same deležne obsojanja, pa se lahko vrnemo k vprašanju, ki nam pomaga postaviti notranjo mejo:

Svoje odločitve lahko preverjamo, se iz njih učimo in jih po potrebi spreminjamo. Ni pa nam treba vsakega tujega mnenja spremeniti v sodbo o lastni vrednosti.

Če imamo starejšega otroka v vrtcu, medtem ko smo doma z dojenčkom, in smo se tako odločile glede na potrebe svoje družine, nam tega ni treba opravičevati vsakomur, ki ima o naši odločitvi svoje mnenje.

Tudi mame imamo pravico do svojih meja, svojih potreb in svojega načina življenja.

Morda bi si morale namesto vprašanja, ali smo dovolj dobre mame po merilih drugih, pogosteje zastaviti drugo: Kako lahko poskrbim za svoje otroke, ne da bi pri tem pozabila tudi nase?

Saša Golob, individualna, partnerska in družinska psihoterapevtka