Mamica dveh, Jillian Quint je dejala, da so jo v času nosečnosti vsi opozarjali na neprespane noči, na nezažele nasvete, na obsodbe okolice in neverjetno ljubezen do otroka. Vendar pa bi si sama želela, da bi se kdo z njo pogovoril o naslednjih štirih dejstvih. Prepričana je namreč, da:
Vsi malce lažejo o tem koliko in kje njihov otrok spi
Ko je bil njen sinček star približno šest tednov je srečala dolgoletno znanko, ki je imela djenčico, le teden dni mlajšo od njenega sina. Zaradi nekaj zaporednih neprepaspanih noči je bila Jillian vidno utrujena in na robu joka, kar je zaupala prijateljici. Ta pa ji je suvereno in z nasmeškom odgovorila, da njena deklica spi osem ur v kosu, brez težav, kar je Jillian spravilo v še večji obup. Šele po določenem času je od iste znanke izvedela, da to sploh ni bilo res in da je punčka le en noč spala sedem ur in pol v kosu, vsako drugo noč pa so jo morali pestvati, nositi po stanovanju, ji prepevati in tolažiti, da bi zaspala. Večina žensk ima namreč neko potrebo po dokazovanju v družbi drugih mamic in namesto, da bi iskreno spregovorile druga z drugo, se sprenevedajo da je pri njih doma vse super in da materinstvo opravljajo z levo roko. Doma, za štirimi stenami pa se soočajo z istimi težavami, kot njihove prijateljice. Le spregovoriti nočejo o tem, ker mislijo da na ta način priznajo da jim ne re od rok in da so slabše mame. Kar je seveda čisti nesmisel.
Živiš v neprestanem strahu, da se bo zgodilo kaj slabega
Ko rodiš otroka, pravijo, da 'podpišeš', da bo tvoje srce vso življenje po svetu hodilo izven tvojega telesa. Jillian pravi, da je zanjo to veljalo od trenutka, ko je svoje malo detece prinesla domov. Bo nehal dihati v spanju? Sem ga narobe previla, oblekla? Se lahko kdo povzpne skozi okno in ga ugrabi, medtem ko se tuširam? Pravi, da je njen um zašel na temno stran in da se je že spraševala, če je nora, ni se zavedala da je ta paranoja pravzaprav naraven proces prilagajanja na novo vlogo, vlogo matere. Večnega zaščitnika. Njena otroka sta zdaj večja in njeni strahovi so postali nekoliko manjši. Niso pa izginili in najbrž nikdar ne bodo. To pomeni biti starš otroku, da živiš v večnem tihem strahu in vsak dan upaš in misliš na to, da bo tvoj otrok ostal zdrav in na varnem. Naša srca so izven naših teles. Pika.

Mejniki v razvoju so en kup dr***! Vendar jih vseeno spremljaš in si obseden z njimi
Prav vsi se dobro zavedamo dejstva, da smo ljudje individumi in da je vsak posameznik zase svet, niti dva si nista ista. Tako seveda velja tudi glede razvoja, motorike, govora pri otroku. Mejniki so postavljeni na nekih povprečjih, vsekakor pa so dovoljena vsakršn odstopanja, ki so lahko nekaj čisto normalnega. Pa vseeno nismo mirni, če že večina otrok v tej starosti govori, naš malček pa ne. Če so že vsi njegovi vrstniki shodili, naš pa se še vedno plazi. Vsak se potihem pri sebi sprašuje, če je kaj narobe, če bi lahko kaj več storil za otroka, da bi hitreje osvojil določen mejnik ipd. Vendar pa Jillian pravi, da bi si želela, da bi vnaprej vedela, da bosta otroka vse to osvojila slej ko prej, da bi lahko mirno spremljala njuno otroštvo in se ne ukvarjala z malenkostmi.
Starševstvo je intuitivno
Ko je bila še noseča, so Jillian vsi prijatelji in bližnji zasipali s knjigami o dojenju, spanju, vzgoji in povezovanju. Pravi, da jih je z veseljem prebrala in se tudi marsikaj naučila iz njih. Vendar pa, ko enkrat postaneš starš, sta teorija in praksa dve popolnoma različni zadevi. Kljub vsem prebranim besedilom, nasvetom in postopkom starševstva, si na koncu sam. Sam s svojo intuicijo, ki se bo v večini primerov izkazala za pravo odločitev. Pomembno je, da si kot tarši prisluhnemo in se opremo na svoje občutke in intuicijo. Mi najbolje poznamo svojega otroka in na koncu tudi najbolje vemo, kaj je zanj dobro in kaj ne. Zato pravi Jillian da obžaluje, ker ni imela malce več vere vase, na samem začetku materinstva.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV