Poletje, kopalke in občutek, da nisi dovolj dobra

To še posebej velja za matere. Nosečnost, porod, dojenje, pomanjkanje spanja in skrb za otroka pogosto pustijo sledi na telesu. Telo se spremeni, a družbena pričakovanja se temu ne prilagodijo vedno. Mnoge ženske zato živijo med dvema sporočiloma: po eni strani naj bi bile hvaležne za vse, kar je njihovo telo zmoglo, po drugi strani pa naj bi čim prej ponovno dosegle videz, ki ga je imelo pred nosečnostjo. V tej razpetosti se lahko pojavijo občutki nezadovoljstva, krivde ali sramu, o katerih se redko govori.

"V svetu, ki od žensk pričakuje popolnost, je lahko prijaznost do lastnega telesa eno najbolj pogumnih dejanj."

Po rojstvu otroka se telo ne vrne nujno v stanje, kakršno je bilo prej, in tudi ni bilo ustvarjeno za to, da bi ostalo nespremenjeno. Med nosečnostjo se prilagaja rastočemu otroku, med porodom opravi izjemen fiziološki proces, po rojstvu pa se prilagaja novim zahtevam starševstva. Spremembe na koži, trebuhu, prsih ali telesni teži niso dokaz, da je telo odpovedalo, ampak da je skozi pomembno življenjsko obdobje opravilo zahtevno nalogo.

Kljub temu se mnoge ženske po materinstvu težje osredotočajo na to, kaj je njihovo telo zmoglo, in veliko hitreje opazijo, kaj se je spremenilo. Tem občutkom dodatno prispeva okolje, v katerem živimo. Poletje namreč ne prinese le več izpostavljenosti telesa, temveč tudi več priložnosti za primerjanje. Na plaži, v revijah in na družbenih omrežjih smo vsakodnevno obdani s podobami teles, ki predstavljajo le majhen del resničnosti ob tem pa zlahka pozabimo, da večina ljudi ne živi v telesih, ki jih vidimo na naslovnicah ali skrbno izbranih fotografijah. Tudi ženske, ki navzven delujejo samozavestne in zadovoljne s sabo, se pogosto soočajo z lastnimi negotovostmi.

Mnoge matere pa se ne primerjajo zgolj z drugimi ženskami, temveč tudi s preteklo različico sebe – s telesom pred nosečnostjo ali pred leti. Prav ta primerjava je lahko ena najbolj bolečih, saj nas vrača k podobi, ki morda ni več dosegljiva ali pa bi njeno ohranjanje danes zahtevalo previsoko ceno.

"Telo po materinstvu ni zgodba o tem, kaj je izgubilo. Je tudi zgodba o tem, kaj vse je zmoglo."

Način, kako gledamo na svoje telo, pa ne vpliva le na nas. Nevede in nehote postaja tudi del sveta, v katerem odraščajo naši otroci. Ko govorimo o telesni samopodobi, pogosto pozabimo, da otroci ne poslušajo le tega, kar jim govorimo, ampak opazujejo tudi naš odnos do sebe. Otrok se iz maminega vedenja uči, kako gledati na svoje telo in če mama svoje telo nenehno kritizira, skriva ali govori o njem s sramom, otrok prejme pomembno sporočilo o odnosu do telesa, sebe. To ne pomeni, da morajo starši ves čas ljubiti vsak del sebe, temveč da lahko otroku pokažejo nekaj zelo dragocenega: da je mogoče do svojega telesa razviti spoštljiv odnos tudi če ni popolno.

Telo matere nosi otroka, ga tolaži, objema, uspava ter ga spremlja skozi bolezen, veselje in odraščanje. Omogoča bližino, stik in povezanost – izkušnje, ki jih ni mogoče izmeriti z obsegom pasu ali številko na tehtnici. Ko telo začnemo vrednotiti predvsem skozi njegov videz, hitro pozabimo na vse, kar nam omogoča in kar je skozi življenje zmoglo.

To seveda ne pomeni, da si ženska ne sme želeti sprememb ali skrbeti za svoje zdravje in dobro počutje. Pomembno pa je, da njena vrednost ni odvisna od tega, kako je videti v kopalkah.

Veliko se govori o tem, da bi morale svoje telo ljubiti. Za mnoge ženske je tak cilj, zlasti v obdobju po materinstvu, težko dosegljiv. Morda je bolj prijazen in hkrati bolj realističen cilj razvijati spoštljiv odnos do svojega telesa. To pomeni, da ga ne doživljamo kot nasprotnika, ki ga je treba nenehno popravljati, temveč kot del sebe, ki se skozi življenje spreminja. Takšen odnos prinaša manj samokritičnosti in primerjanja, hkrati pa več razumevanja, da se z leti ne spreminja le naše telo, ampak tudi naše življenje.

"Otroci se ne učijo le iz tega, kako govorimo o njihovem telesu. Učijo se tudi iz tega, kako govorimo o svojem."

Poletje lahko pri mnogih materah okrepi vprašanja o telesu, videzu in samopodobi. Pri tem ne gre za znak površinskosti, temveč odraz družbenih sporočil, s katerimi smo obdani, in sprememb, ki jih prinese materinstvo. Morda pa je prav poletje tudi priložnost za drugačen pogled - ne le na to, kako telo izgleda, ampak na vse, kar je skozi leta zmoglo. Na zgodbo, ki jo nosi in na življenje, ki ga je pomagalo ustvariti.

Viri: PostpartumNet / Motherly / PsychCentral