Ko si namreč mlad in sam, si neustrašen. Hodiš po svetu s trdnim korakom, prepričan, da imaš ves svet pod svojimi nogami. Vse sanje, cilji, vse se zdi dosegljivo in samo nebo je meja. Potem pa se zaljubiš. Noro, ravno tako neustrašno, z vsem srcem. In od takrat te vsake toliko obiščejo čudni občutki – kaj bi bilo, če bi ... če bi vse to v hipu izgubila? Zavedaš se trenutkov minljivosti. Zvečer premišljuješ, kako bi zdržala brez bližine svoje ljubljene osebe, če bi jo v nekem trenutku zaradi takšnih ali drugačnih razlogov izgubila. Postajaš anksiozna.

In potem postaneš mama. In takrat šele vidiš, kaj pomeni pravi strah. Kakšen je občutek, ko otrok zboli, pade, se opeče ali udari. Ko ti vzame sapo in ne moreš dihati od bolečine. Začneš razmišljati o vsem, kar bi mu lahko škodovalo, o vseh nevarnostih in svetu, v katerem živimo. In potem si ne želiš več v družbo brez otroka, saj te je strah, da bi šlo lahko v tistem času kaj narobe. Ne upaš se sprostiti. Zadihati. Občutki strahu so tako močni, da si v vsakem trenutku videti napeto, pod stresom. Nejevoljno in tečno. Želiš si imeti vse pod nadzorom in kontrolirati vsako stvar, ki bi lahko negativno vplivala na to tvoje malo, varno, prijetno gnezdece. Kot mama levinja vsak dan stopaš v boj z življenjem in braniš svoje mladiče pred vsako škodljivo nevarnostjo. Vendar pa pri tem nekoliko pozabiš živeti. 

Pozabiš nase. Na prijatelje. Na odnos s partnerjem. Na to, kako zelo pomembno je, da se človek občasno tudi sprosti, stopi z zavore in se znova na ves glas in predvsem neustrašno nasmeje iz srca. Do solz. Da tudi, če nekoliko umakneš pogled z varnega gnezda, to še ne pomeni, da bo šlo vse narobe, da bodo tvoji mladiči v nevarnosti. Kvečjemu bo družina bolje živela, če boš ti lažje dihala, če ne boš pozabila nase. Če se boš še vedno negovala. Če boš tekla. Plavala. Se igrala in plesala. 

Ne dovoli, da bi se ta neizmerna starševska ljubezen, zasidrana globoko v tebi, spremenila v strah. Vsi smo na svetu s svojo zgodbo, s svojo življenjsko karto, in nič, kar boš naredila, ne bo preprečilo določene poti in usode. In zato ne smeš iz strahu pred dogodki ustaviti življenja in nehati živeti. Kvečjemu bi morala znati ceniti vsak trenutek, ki ti je dan. Ko ste siti, zdravi, preskrbljeni in drug z drugim. Kvečjemu bi takrat morala objeti svoje malčke, z njimi prepevati, plesati in se na ves glas smejati. In objeti partnerja in malo popustiti. Opustiti vso napetost, zrahljati vse vajeti, ki se jih tako trdno oklepaš in jih poskušaš na vsak način držati v svojih rokah. Se še spomniš tiste nore, norčave ljubezni, strasti in isker, ko sta bila samo še vidva? Ne izpusti jih. Obudi jih. 

Kajti enkrat, ko bodo otroci že veliki, bodo odleteli iz tega toplega, varnega gnezda. In ne dovoli sama sebi, da bi takrat ostala zgolj lupina tiste noro vesele, čudovite osebe, kakršna si bila nekoč. Neustrašna, neomajna, nasmejana in srečna. Lepa. Ne dovoli, da bi strah odtujil od tebe tvoje bližnje. Da bi ljubezen postala prevelika in pretesna za vse vas in začela uničevati. Odnos. Ljudi. Vse okoli sebe. Ja, tudi to se rado zgodi. Da je ljubezen do nekoga tako velika, da postane sebična. Da je ne želimo deliti z nikomer in bi jo najraje skrivali v svojem varnem zavetju in tiščali k sebi ves čas. Ampak to na koncu ni več ljubezen. To je strah. 

Zato ga pusti oditi od sebe in se spomni zadihati. S polnimi pljuči. Z vsem srcem. Z iskrami v očeh. Saj si še vedno tu nekje, skrita v sebi. Odkrij se znova in pojdi ven. V svet. In zavedaj se, da je življenje res samo eno – vendar nam ne bo prav nič bolje niti dlje služilo, če ga ne bomo znali živeti. Privošči si pijačo s prijateljico, vzemi si čas zase, pobožaj partnerja, bodi nežna do sebe in do svojih. In dihaj. Naj te ne bo več strah.