Zakaj nekatere mame v materinstvu zacvetijo, druge pa se dolgo iščejo

Pri tem procesu gre za psihološko pripravo na materinstvo. Nosečnost je pri marsikateri ženski obdobje premišljevanja o odnosih, lastnem otroštvu in tem, kakšna mati želi postati. V tem času se lahko okrepijo tudi občutki zaščitništva, radovednosti in nežne povezanosti z otrokom, ki se v njej še razvija. Pri mnogih ženskah se ta notranji prostor začne oblikovati spontano in postopoma v trenutkih, ko prvič začutijo otrokovo gibanje, ko začnejo razmišljati o njegovem imenu ali ko si predstavljajo življenje z novim družinskim članom. 

Takšni trenutki pomagajo, da otrok postopoma postaja del njihovega notranjega sveta. Vendar pa se ta proces ne razvija pri vseh ženskah na enak način. Nekatere opisujejo, da jim je težko ali da občutijo presenetljivo malo čustvene povezanosti z otrokom med nosečnostjo. Takšna izkušnja je veliko pogostejša, kot si mnoge ženske predstavljajo, in sama po sebi ne pomeni, da bo ženska slaba mati ali da se odnos z otrokom kasneje ne bo razvil.

Razlogi za to so lahko zelo različni. Eden od pomembnih dejavnikov so življenjske okoliščine. Če nosečnost spremljajo močan stres, negotovost, zdravstvene skrbi ali težave v partnerskem odnosu, se lahko ženska bolj osredotoča na občutek varnosti in stabilnosti kot na čustveno povezovanje z otrokom. V takšnih situacijah je pogosto v ospredju vprašanje, kako se spopasti z vsakodnevnimi izzivi, zato je manj prostora za predstave o materinstvu. Na oblikovanje notranjega prostora lahko vplivajo tudi pretekle osebne izkušnje. Ženske, ki v svojem otroštvu niso imele veliko čustvene varnosti ali bližine, se lahko ob misli na materinstvo srečajo z negotovostjo in vprašanji, ali bodo sploh znale ustvariti odnos, ki ga same morda niso izkusile. 

Pomembno vlogo lahko igrajo tudi osebnostne značilnosti. Nekatere ženske so bolj usmerjene v notranje doživljanje in fantazijo, zato lažje razvijajo predstave o otroku že med nosečnostjo. Druge so bolj praktično naravnane in se z novo realnostjo lažje povežejo šele, ko je otrok dejansko prisoten. Poleg tega pa nosečnost sama po sebi pogosto prinese tudi velike psihološke spremembe. Hormonske spremembe, telesne prilagoditve in misel na odgovornost za novo življenje lahko povzročijo občutke negotovosti ali celo čustvene distance. To je pogosto način, kako se psiha začasno zaščiti pred preveliko čustveno intenzivnostjo.

Zelo pomembno je razumeti, da notranji prostor za otroka ni nekaj, kar bi moralo nastati takoj ali na popoln način. Pri mnogih ženskah se ta prostor začne zares oblikovati šele po rojstvu otroka, ko odnos postane konkreten in vsakodneven. Prvi pogledi, dotiki in odzivi novorojenčka pogosto sprožijo čustva, ki jih med nosečnostjo morda še ni bilo. 

Zato ustvarjanje notranjega prostora za otroka ni nekaj, kar bi moralo slediti določenim smernicam ali idealni podobi materinstva. Ne gre za tekmovanje v tem, kdo bo prej začutil globoko povezanost ali kdo bo hitreje "postal mama" tudi v čustvenem smislu. Veliko bolj gre za postopno odpiranje prostora v lastnem življenju in notranjem svetu za nekoga novega – za bitje, ki bo počasi, korak za korakom, postajalo del našega vsakdana, misli in srca.

Viri: Pregnancy Birth and Baby / What to Expect