Matresenca: notranje potovanje ženske, ki postaja mati

Izraz matrescenca je že v 70. letih uvedla antropologinja Dana Raphael, v zadnjem desetletju pa ga je v psihološki kontekst ponovno vpeljala raziskovalka in predavateljica dr. Aurélie Athan.

Matresenca ni le fizična prilagoditev, temveč globok, dinamičen proces notranje preobrazbe, skozi katerega se ženska (pre)oblikuje.

Ko ženska postane mati, se ne rodi le otrok - rodi se tudi nova verzija nje same. Pogosto pričakujemo, da bo materinstvo samo srečno, navdihujoče in čarobno, zato nas lahko preseneti, ko pridejo tudi dvomi, izgube, notranji pretresi in trenutki, ko se zdi, da se ne prepoznamo več. Temu procesu pravimo matrescenca - razvojni prehod, ki ga doživi vsaka ženska, a se o njem še vedno premalo govori. Pojem opisuje globoko telesno, čustveno, psihološko in identitetno transformacijo, ki se začne že v nosečnosti in lahko traja mesece ali celo leta po rojstvu otroka. Tako kot adolescenca je tudi matrescenca polna nasprotujočih si čustev: hkrati ljubiš in dvomiš, se najdeš in izgubiš, žaluješ za svojo staro identiteto in gradiš novo.

Mnoge ženske poročajo o občutku, da njihovo telo ne pripada več samo njim in da se je spremenilo v telo, ki služi drugemu bitju. Lahko se pojavijo občutki odtujenosti od sebe, včasih celo jeza, ki se prepleta z ljubeznijo, hvaležnostjo in globokim občudovanjem lastnega telesa, ki je ustvarilo življenje. V tem obdobju se ženska uči, kako ga sprejeti in mu zaupati. A matrescenca se ne dogaja le na telesni ravni, morda je še močnejša na psihološki in identitetni ravni. Ženska se sooča z vprašanjem: Kdo sem zdaj, ko sem mama? Nova vloga na novo preoblikuje njene prioritete, vrednote in občutek same sebe. To ni preprosto dodajanje nove vloge, temveč globoka reorganizacija identitete, v kateri se prejšnja in nova podoba povežeta v celoto. Ta proces pogosto prinese občutke zmede, izgube in dvom, a hkrati tudi izjemne notranje uvide in priložnosti za osebno rast.

Čustvena dinamika v tem obdobju je zelo intenzivna. Ljubezen do otroka je neizmerna, a prav ta globina ljubezni odpira tudi vrata ranljivosti. Z njo pridejo strahovi, ki jih prej ženska ni poznala: strah pred izgubo, strah pred tem, da ne bo dovolj dobra, ali pred izgubo sebe. Mnoge matere občutijo ambivalentnost - lahko neskončno ljubijo svojega otroka in hkrati hrepenijo po tistem delu sebe, ki ga ni več, po svobodi, spontanosti, lahkotnosti in brezskrbnosti starih časov. To pa pogosto vodi v tiho žalovanje za staro verzijo sebe.

Matrescenca se dotakne tudi odnosov, pri čemer poseben preizkus doživi partnerstvo - spremenijo se prioritete, časa za bližino zmanjka, utrujenost je stalna spremljevalka, vloge znotraj družine se na novo vzpostavljajo ... Nekatere ženske v tem obdobju znova prepoznajo pomen odnosa z lastnimi starši, včasih se z njimi povežejo globlje, ali pa se prebudijo stare rane in konflikti. Hkrati pa družba pogosto postavlja visoka pričakovanja, ustvarja idealizirano podobo popolne matere in subtilno spodbuja primerjanje. Če se ženska ne počuti, kot da ustreza tej podobi, lahko hitro pride do občutkov krivde in neustreznosti.

Najbolj boleč del matrescence je občutek osamljenosti. Živimo v družbi, kjer se o tem obdobju premalo govori, zato mnoge ženske verjamejo, da so njihove notranje bitke nenavadne ali celo napačne. A resnica je, da je to zelo univerzalna izkušnja. Ko prepoznamo, da je matrescenca normalen razvojni proces, ne znak osebne šibkosti, lahko ženska začne gledati nase z več nežnosti, sočutja in sprejemanja. To vključuje prostor za vse dele sebe: za utrujenost in moč, za dvom in pogum, za izgube in nove začetke. Pomeni dovoliti si čutiti, kar čutiš, ne da bi se obsojala. Pomeni govoriti o svojih izkušnjah z drugimi materami, partnerjem ali strokovnjaki, da spoznaš, da nisi sama. Pomeni opustiti idejo popolne matere in se spomniti na koncept dovolj dobre mame, kot ga je opisal Donald Winnicott: otrok ne potrebuje popolnosti, ampak odzivno, prisotno mater, ki se uči skupaj z njim.

Matrescenca ni kriza, ampak vabilo k preobrazbi. Včasih je kaotična, včasih boleča, a v njej se skriva priložnost, da odkrijemo nove plasti sebe, razvijemo globlje sočutje in ustvarimo prostor, kjer lahko obstajata tako mama kot ženska. In prav to je največje darilo, ki ga lahko damo sebi in svojemu otroku.

Viri: PADA – Perinatal Anxiety and Depression / MatrescenceCom