Mamice pod pritiskom: niso vsi dnevi lepi – in tudi to je v redu

Družbena sporočila, fotografije nasmejanih družin in idealizirane predstave materinstva pogosto ustvarjajo vtis, da mora biti dobra mati vedno zadovoljna. Resničnost pa je veliko bolj kompleksna: skrb za otroka (in družino) vključuje utrujenost, občutke nemoči, frustracijo in včasih tudi osamljenost. A to nikakor ne pomeni, da materi ne gre dobro – pomeni le, da je samo človek.

Britanski otroški psihiater Donald Winnicott je že pred desetletji uvedel pojem dovolj dobra mama – mama, ki ni popolna, ampak odzivna, avtentična in prisotna v odnosu s svojim otrokom. Dovolj dobra mama se kdaj razjezi, kdaj joka, kdaj dvomi vase, a kljub temu ostaja povezana. Prav v teh nepopolnih trenutkih otrok spoznava, da so čustva povsem normalen del življenja. Popolnost, ki jo mnoge mame iščejo, je pogosto povezana s strahom, da bi otroka prizadele ali zgrešile katero od njegovih potreb. A otrok ne potrebuje matere, ki nikoli ne pokaže ranljivosti – potrebuje mater, ki se zna po težjih trenutkih vrniti v odnos. Otrok se uči o življenju predvsem skozi izkušnjo odnosa, ne skozi idealne okoliščine. Ko vidi, da se mama kdaj razjezi, a se kasneje pomiri in pove, da so jo preplavila čustva, se uči čustvene regulacije. Ko vidi, da mama joka in potem zmore znova vstati, se uči odpornosti.

Sodobne matere živijo pod velikimi notranjimi in zunanjimi pritiski. Poleg skrbi za otroka pogosto nosijo še breme gospodinjstva, službenih obveznosti, skrbi za partnerski odnos in družbenih pričakovanj. Ko se nabere preveč zahtev in si mati ob tem ne dovoli počitka, se aktivira notranji samokritik: Nisem dovolj potrpežljiva, delavna, hvaležna ... Nisem dobra mama. Občutek, da mora obvladati vse sama in biti hkrati še hvaležna, ker ji je bilo dano imeti družino, ustvarja kronično napetost, ki lahko privede do izgorelosti, stisk, tesnobe in depresije. Pomembno je, da mati prepozna, da utrujenost ni znak šibkosti, ampak signal telesa in psihe, da potrebuje počitek. Tako kot otrok potrebuje pomiritev in tolažbo, ju potrebuje tudi mama.

Raziskave s področja nevropsihologije materinstva kažejo, da so obdobja utrujenosti, občutljivosti in nihanj v razpoloženju normalen odziv na kombinacijo hormonskih sprememb, pomanjkanja spanca in čustvene odgovornosti za otroka.

Ko si mati dovoli občutiti, kar se dogaja v njej – žalost, razočaranje, krivda, tesnoba, jeza, se s tem približa avtentičnosti. In ob tem marsikatera mati pomisli: le zakaj bi se smilila sama sebi? A ne gre za to, da bi se utapljala v težkih občutkih, ampak da jih ne bi več odrivala stran. Potlačena čustva namreč ne izginejo; le preoblikujejo se v napetost, razdražljivost, odtujenost, občutek praznine ... Dovoljeno je reči: Danes mi je težko. Občutek imam, da ne zmorem. Dovoljeno je prositi za pomoč, za uro zase, za malce tišine. Nič ni narobe, če mati ne uživa prav v vsakem trenutku materinstva. Ko si dovoli ranljivost, daje otroku nekaj dragocenega – uči ga, da je ranljivost del življenja in da ni treba skrivati, ko je hudo. Otrok tako ob materi razvija empatijo, avtentičnost in notranjo varnost.

Eden izmed dejavnikov, ki matere najbolj ščiti pred izgorelostjo, pa je podpora – čustvena, socialna, partnerska. To ni le fizična pomoč pri gospodinjstvu, ampak občutek, da je nekdo zares tam – da posluša brez obsojanja, brez nasvetov, brez primerjanja. Včasih to pomeni pogovor z drugo materjo, ki razume, kako naporno je nočno vstajanje. Drugič terapevtski pogovor, ki pomaga ubesediti občutke, ki jih je težko deliti z bližnjimi. Matere ne potrebujejo popolnih rešitev, temveč varen prostor, kjer lahko govorijo iskreno in kjer se ponovno spomnijo, da so dovolj.

Sočutje do sebe pomeni, da se mati sprejema z razumevanjem in da zna nase pogledati z enako toplino, kot pogleda svojega otroka, ko mu je težko. To je ena najmočnejših notranjih praks, ki dolgoročno zmanjšuje stres in poglablja povezanost z otrokom. Otrok ne potrebuje popolne matere, ampak mater, ki zna biti v stiku s seboj, ko jo preplavi življenje. In v tej iskrenosti se rodi največja bližina – tista, ki jo otrok čuti kot resnično ljubezen.

Viri: VeryWell Family / Postpartum Support International