Kaj ostane ženski, ko otroci odrastejo?

Za nekatere ženske je ta prehod povezan z žalostjo in občutkom praznine, za druge z olajšanjem, ponosom ali občutkom na novo pridobljene svobode. Odrasel otrok se osamosvaja, mama pa se znajde pred nekoliko drugačnim vprašanjem: kdo sem, ko skrb zanj ne določa več tolikšnega dela mojega vsakdana?

Materinska vloga z otrokovo odraslostjo ne izgine, spremeni se predvsem način, kako jo ženska živi. Manj je neposredne skrbi in odločanja, več pa sprejemanja dejstva, da odrasel otrok svoje življenje ureja po svoje. To pa je lahko zahtevnejše, kot se zdi na prvi pogled. 

Dolga leta je bilo povsem običajno vedeti, kje je otrok, kaj potrebuje, s čim se spoprijema in kdaj potrebuje pomoč. Z odraslostjo pa se mora odnos postopoma premakniti iz skrbi in vodenja v odnos med dvema odraslima osebama. Za nekatere mame to pomeni tudi učenje nove vrste bližine. 

Biti povezan, ne da bi bil ves čas vključen. Ponuditi pomoč, ne da bi jo vsiljeval. Prenesti, da otrok sprejme odločitev, s katero se drugi ne strinjajo, in mu kljub temu dovoliti, da nosi odgovornost za svoje življenje.

Če je bila skrb za otroke dolga leta pomemben del vsakdana, lahko njihova večja samostojnost nenadoma odpre precej prostora – ne le v urniku, temveč tudi psihološko.

Takrat se lahko pokažejo vprašanja, ki so bila v intenzivnih letih starševstva manj v ospredju. Kaj me danes veseli? Kako želim preživljati svoj čas? Kaj sem skozi leta odložila? Kakšen je moj partnerski odnos zdaj, ko naju ne povezuje več toliko vsakodnevnih obveznosti, povezanih z otroki? 

Pri nekaterih ženskah je ta prehod prijeten in osvobajajoč. Druge lahko preseneti občutek izgubljenosti, zlasti če so velik del občutka smisla, potrebnosti ali lastne vrednosti črpale iz skrbi za družino.

Ob odhodu otrok od doma pogosto govorimo o sindromu praznega gnezda, vendar ne gre za psihiatrično diagnozo in tudi ne za univerzalno izkušnjo staršev. Raziskave kažejo precej bolj raznoliko sliko. Nekateri starši občutijo žalost, osamljenost ali težje prilagajanje, drugi doživijo več svobode, manj vsakodnevnih obremenitev in več zadovoljstva. 

Veliko je odvisno od tega, kako pomembna je bila starševska vloga za posameznikovo identiteto, kakšne odnose ima zunaj nje, kakšen je partnerski odnos ter v kakšnih okoliščinah se otrok osamosvoji. Pomembno je tudi zavedanje, da se ta življenjski prehod pogosto dogaja hkrati z drugimi spremembami srednje odraslosti. 

Ženska se lahko srečuje s spremembami v karieri, menopavzalnim prehodom, staranjem lastnih staršev, skrbjo zanje ali razmislekom o tem, kako želi živeti naslednje življenjsko obdobje.

Zato občutkov, ki se pojavijo ob odraščanju otrok, ni vedno mogoče pripisati samo njihovemu odhodu.

Odraslost otrok lahko spremeni tudi partnerski odnos. Par, ki je dolga leta velik del energije namenjal starševstvu, ima nenadoma več časa zase. Za nekatere je to priložnost za ponovno bližino, za druge pa trenutek, ko postane bolj vidna razdalja, ki se je skozi leta neopazno povečala.

Če je partnerstvo dolgo temeljilo predvsem na skupnem vodenju družinskega življenja, se lahko pojavi vprašanje, kaj partnerja danes še povezuje zunaj starševstva. To ni nujno znak slabega odnosa, je pa lahko povabilo k ponovnemu spoznavanju človeka, ob katerem smo skozi leta tudi sami postali nekoliko drugačni.

Včasih se mama težko umakne iz vloge, v kateri je bila dolgo potrebna. Še naprej želi vedeti podrobnosti, svetuje, preden jo otrok za nasvet prosi, težko sprejema njegove meje ali njegovo potrebo po zasebnosti. A v ozadju ni nujno želja po nadzoru, lahko je tudi strah pred izgubo bližine ali negotovost glede tega, kakšen bo odnos, ko otrok mame ne bo več potreboval na enak način. 

Prav zato je pomembno razlikovati med bližino in potrebnostjo. Dober odnos z odraslim otrokom ne temelji več toliko na tem, koliko nas potrebuje, temveč na tem, ali se lahko ob nas počuti povezanega in hkrati svobodnega. 

Ko mama postopoma dovoli otroku več samostojnosti, s tem ne izgublja odnosa, temveč ustvarja prostor, da se ta odnos razvije v novo obliko.

Ko otroci odrastejo, ni cilj, da bi ženska materinsko vlogo pustila za seboj. Pomembneje je, da ob njej ponovno dobi več prostora tudi za druge dele sebe. Za nekatere to pomeni več časa za partnerstvo, prijateljstva, delo, potovanja ali interese, ki so bili dolgo odloženi. Za druge pomeni šele odkrivanje, kaj jih v tem življenjskem obdobju sploh zanima. 

Tudi občutek praznine je lahko del tega procesa in ga ni treba takoj zapolniti z novo obveznostjo. Otrokova samostojnost je eden od razvojnih ciljev starševstva, hkrati pa od starša zahteva prilagoditev na odnos, v katerem je manj neposredno potreben.

Eno pomembnejših vprašanj tega obdobja je, kako ob materinstvu ponovno narediti dovolj prostora tudi za svoje življenje.

Viri: Help Guide / Greater Godd Science / PsychologyToday