Kdo sem bila, preden sem postala mati: izguba ali preoblikovanje identitete?

Spraševanje o tem, kdo sploh smo, nam pomaga razumeti, kje se v življenju nahajamo, kaj potrebujemo za ravnovesje in kako ohranjamo stik s seboj.

 Izguba ali transformacija identitete?

Raziskave s področja razvojne in klinične psihologije potrjujejo, da prehod v starševstvo pogosto spremlja občutek izgube identitete. Študija, objavljena v Journal of Family Psychology, je pokazala, da so matere poročale o občutku izginevanja sebe in o notranji razpetosti med biti mama in biti jaz. A velja poudariti, da so tovrstni občutki povsem normalni in so del psihološkega procesa prilagajanja na novo življenjsko vlogo. Bolj kot za izgubo gre za preobrazbo, vsaka preobrazba pa zahteva čas, prostor in notranji stik. Ko ni časa za refleksijo ali podpore okolice, se ta transformacija lahko izkuša kot razpad nečesa pomembnega, namesto kot razširitev identitete.

Preden ženska postane mati, je običajno bolj svobodna v oblikovanju svoje identitete: kot partnerka, prijateljica, umetnica, športnica, profesionalka v svojem poklicu, raziskovalka sebe in sveta. Ima svoje rutine, kraje in odnose, ki pripadajo le njej. Ko postane mati, pa se velik del teh plasti umakne. Ta umik je seveda povsem običajen, a če postane stalen, vodi do izgube stika z notranjimi viri moči, ustvarjalnosti in veselja. Identiteta tako postane omejena na eno samo vlogo – vlogo matere.

Kaj se zgodi, če ta pristen del sebe potisnemo predaleč?

Tudi najbolj predani, ljubeči materi ta omejen okvir dolgoročno ne zadošča, saj vzbuja občutek omejenosti, zadušljivosti,  izgube svobode, sebe. Mnoge poročajo o občutkih praznine, frustracije, razdražljivosti ali celo (blage) depresije. Besede, kot so pozabila sem nase, ne vem več, kaj me veseli ali imam občutek, da sem samo funkcija, so skupne marsikateri materi. Pritisk, da mora biti mati popolnoma predana in vedno na voljo, pogosto izvira iz zunanjih norm – iz medijske podobe materinstva, družbenih pričakovanj in tudi iz notranjih prepričanj o lastni vrednosti. A skrb zase ni sebičnost. Je odgovornost do sebe.

Kako se znova povezati s sabo?

Ni univerzalnih rešitev, ki bi ustrezale vsem, so pa naslednji koraki lahko v podporo pri ohranjanju stika z lastno identiteto:

Zastavite si vprašanja: kaj sem rada počela pred starševstvom? Kaj me je navdihovalo, sproščalo, razvijalo? Kdaj sem se počutila zares živo?

Ustvarite prostor – časovni in čustveni: pišite dnevnik občutij, pojdite na sprehod, poslušajte glasbo, ki vas dvigne, poskrbite za gibanje, pojdite na pogovor s prijateljico. Za trenutek izpustite vlogo matere.

Ne iščite stare sebe: cilj ni vrnitev v preteklost, temveč povezava z občutji, vrednotami in potrebami, ki so še vedno v vas – le drugače so razporejene. Ne iščite torej stare različice sebe, ampak stik s seboj.

Pogovor s partnerjem: skupna refleksija o tem, kako se je vsak od vaju spremenil, je dragocen prostor za podporo in razumevanje.

Ko ženska izgubi stik s svojo identiteto izven starševske vloge, se pogosto pojavi občutek praznine, včasih celo takšne, ki je ne zapolni niti najgloblja ljubezen do otrok. Cilj ni vrnitev v staro sebe, temveč razširitev občutka sebe – vključujoč starševsko vlogo, ne pa omejenost nanjo. Gre za notranjo reorganizacijo identitete, ki omogoča večjo čustveno odpornost, manjšo razdražljivost in več občutka življenjske celovitosti.

Viri: ChoosingTherapy / Parents