Resnica je daleč od tega. Vsakdo se trudi maksimalno, da bi omogočil tako sebi, kot družini dovolj kakovostno in udobno življenje, dom, osnovne dobrine in ljubezen. Fotografije, ki jih vsakodnevno spremljamo na spletu, kjer je dom tako čist, da lahko otroci s tal jedo, kjer so malčki vedno nasmejani in urejeni, mama pa spočita in zadovoljna ter hkrati skrbi za dom, otroka, partnerja in navsezadnje za svoje fit in zdravo življenje. Nikakršen spodrsljaj ni dovoljen. Nikakršno iskreno priznanje. Ker današnji Facebook in 'Insta' sodniki v trenutku pribijejo na kol vsakega, ki bi si drznil odkriti delček realnosti. Delček normalnega sveta, kjer obstajajo tudi prepiri, umazan kup posode, žalost, nezadovoljen malček in utrujena mama. 

Tega je imela dovolj Sarah Twombly, avtorica članka, objavljenega na portalu Scary Mommy, ki je opisala svojo vsakdanjo borbo z nerealnimi pričakovanju in vplivi s strani Instagrama in Facebooka na njene odločitve in starševstvo. Objavljamo prevod njenega besedila, s katerim se bo najbrž lahko poistovetila marsikatera mamica. 

Ne maram teh mam, ki svojim otrokom ne dovolijo niti sekunde pred televizijskim ekranom, tablico, telefonom ali računalnikom. Nikoli, ampak res nikoli jim tega ne dovolijo, o čemer se še naslednjo minuto pohvalijo svojim prijateljem na Facebooku. Medtem pa sama prvič po desetih dneh poskušam uporabiti kopalnico in tuš v popolnem miru in namesto, da bi se sprostila in umila svoje mastne lase, moram s sebe sprati še krivdo, ker sem sama svojim otrokom ravno takrat omogočila uporabljanje tehnologije. Vse to pa moram postoriti v času šestdesetih sekund, še preden mi kateri od njih ne potrka na vrata kopalnice. 

Ne maram teh mam, ki sredi epidemije delajo zapletene znanstvene preizkuse s svojimi otroci in lahkotno ter brez kakršne koli težave opravljajo učenje na daljavo ter službene obveznosti, tiste, ki se pohvalijo, da so se hkrati v vsem tem času njihovi otroci naučili igranja klavirja, sporazumevanja po kitajsko in še marsičesa fascinantnega, vse sočasno s soacialno distanco in pravilno uporabo maske. 

Ne maram mam, ki objavljajo fotografije svojih natančno razporejenih rož in sobnih rastlin na čistem in urejenem kuhinjskem pultu, kot da poleg tega ne obstajajo še kupi posod, perila in košček posušenega tosta na kuhinjskih tleh. Niti ne maram mam, katerih otroci  venomer listajo enciklopedije in računajo zgolj iz zabave. Tistih mam, ki svoje otroke pošiljajo na razna prostovoljstva in izobraževanja kodiranja na Pythonu. Mam, ki se skromno hvalijo o tem, katere fakultete obiskujejo njihovi otroci, mam, ki so prisotne na vsaki šolski predstavi, matematični olimpijadi in tekmovanju iz robotike ter na vsaki podelitvi nagrad.

No, ampak veste koga pa imam rada?

Rada imam vse tiste mame, ki kdaj pa kdaj svojim otrokom za večerjo postrežejo skledo žitaric z mlekom. Tiste mame, ki se z zoro vračajo iz nočne izmene in doma najdejo kuhinski pult premazan s kiririkijevim maslom in ostanki večerje. Tiste mame, ki stopijo na pasji iztrebek, ko gredo čez vežo. Tiste mame, ki ponesreči spregledajo datum prijave za poletni tabor in tiste mame, ki niso v vsakem trenutku videti, kot bi vkorakale naravnost z modne revije.

Včaih se počutim kot obupna mama. V bistvu, vsakič ko 'popolne' mame objavijo fotografije na Instagramu, se počutim kot kup nesreče. Danes so namreč moji otroci zavrnili večerjo, za katero sem se res potrudila, goli so tekli po hiši, na kožo so si risali tetovaže z alkoholnim flomastrom, jaz pa vsega tega niti nisem mogla fotografirati, tudi če bi želela, ker je kamera na mojem telefonu prekrita s kečapom, ki ga je nanjo zalepil s svojimi lepljivimi prsti najmlajši sin tekom zajtka. 

Nismo jedli ne zelenjave, niti oreščkov. Ali pač smo? - ampak v zelo majhnih količinah in zgolj zato, ker se je moj sin odločil, da bo dinozaver, ki je zelenje ter se odpravil do hladilnika, odprl vrata, prevrnil in polil mleko, nato pa iztrgal nekaj listov zelene solate, ki jih je grizljal pred televizijskim zaslonom. 

Nismo imeli učne ure na temo klasične glasbe, niti pismenosti, niti se nismo ukvarjali z učenjem na daljavo izven šolskega časa. Otroci se niso samostojno igrali dlje kot štiri minute, brez da bi vmes karkoli poškodovali, kričali ali fotobombandirali mojo video konferenco. Jaz pa sem do poldneva že bila popolnoma izčrpana. 

Ko sem pogledala na uro in dojela, da je preostalo še osem ur do spanja, sem zajokala. 

Nekega dne bom znova vzljubila vse te mame. Premagala bom svoj občutek krivde, ker ne zmorem vsega početi tako dobro in popolno kot to počno one. Premagala bom občutek krivde, ker se moji otroci cmerijo in vreščijo ter redno pozabljajo na jutranje česanje las. Nekega dne bom dobro. Prenehala si bom očitati da nisem starš, kakršne lahko vidim na Instagramu in se bom imela rada ravno zato, ker sm takšna mati, kot sem.