Vsi bi prišli na obisk, mama pa potrebuje počitek

Obisk je za družino lahko zelo dobrodošel - pogovor z bližnjo osebo, praktična pomoč ali občutek, da v prvih tednih nismo sami, lahko veliko pomenijo. Toda obisk postane naporen, če se od mame pričakuje, da bo ob prihodu pospravila stanovanje, skuhala kavo ali celo kosilo, sedela z gosti, odgovarjala na vprašanja in jim omogočila dovolj časa z dojenčkom. 

Včasih izčrpanost niti ni povezana s samim obiskom, temveč z vsem, kar ga spremlja. Mama razmišlja, ali je stanovanje dovolj urejeno, kdaj bo otrok jedel, ali bo zaspal, kako naj se umakne in podoji, ne da bi bila nevljudna, ter kako povedati, da je po eni uri dovolj. V tako intenzivnem obdobju lahko tudi prijetno druženje zahteva energijo, ki je trenutno preprosto ni veliko.

"Ženska po porodu ni samo mama novorojenčka, temveč tudi oseba, ki sama okreva po nosečnosti in porodu. Lahko jo boli, je neprespana, čustveno bolj občutljiva ali se šele privaja na spremembe svojega telesa in nove zahteve vsakdana. Nekaterim ženskam je povsem prijetno, da jih v tem obdobju obiščejo bližnji, druge pa se ob večjem številu ljudi težje sprostijo. Oboje je lahko povsem običajen odziv na zelo intenzivno življenjsko obdobje."

Po rojstvu otroka se pozornost razumljivo hitro usmeri k dojenčku. Vsi ga želijo videti, pestovati in izvedeti, kako spi, se doji. Toda podpora novopečeni družini ni nujno predvsem v pestovanju otroka. Za eno mamo je največja pomoč, da nekdo za nekaj časa popazi dojenčka in se lahko v miru oprha. Druga si srčno želi, da obiskovalec prinese kosilo, tretji veliko pomeni že pogovor z odraslim človekom, četrta pa si v prvih tednih želi predvsem miru.

Pomembna je tudi razlika med priti pogledat dojenčka in priti podpret družino. Oboje je lahko lepo in dobrodošlo, vendar ni isto. Če mora družina zaradi obiska prilagoditi otrokov ritem, poskrbeti za pogostitev in se ukvarjati še s počutjem obiskovalcev, je lahko obisk zelo obremenjujoč.

Postavljanje meja je lahko po rojstvu otroka presenetljivo zahtevno. Mama lahko razume, da se babica veseli vnuka, ve, da je prijateljica prišla od daleč, ali se boji, da bo zavrnitev obiska razumljena osebno. Ob tem se lahko pojavi še občutek, da bi morala biti hvaležna, ker se ljudje zanimajo zanjo in za otroka. Težava ni v tem, da ženska ne bi vedela, kaj potrebuje, ampak v tem, da se ji zdi potreba drugega človeka pomembnejša od njene. Če je bila že pred materinstvom vajena ugajati ali skrbeti za počutje drugih, rojstvo otroka teh vzorcev običajno ne izbriše. Prav nasprotno – v obdobju, ko ima okolica veliko želja, nasvetov in pričakovanj, lahko postanejo še bolj vidni.

Zato meja ne pomeni zavrnitve odnosa. "Danes nam ne ustreza", "Za zdaj bi imeli krajše obiske" ali "Sporočimo, ko bomo pripravljeni" so lahko povsem legitimni načini, kako družina v občutljivem obdobju zaščiti svoj ritem. Tudi že dogovorjen obisk je mogoče skrajšati. Dojenček lahko postane nemiren, mama utrujena ali pa družina preprosto ugotovi, da je bilo druženja dovolj.

Rojstvo otroka spremeni tudi odnose s širšo družino. Starši postanejo stari starši, sorojenci tete in strici, z novimi vlogami pa pogosto pridejo tudi nova pričakovanja. Nekdo si želi pogostejših obiskov, nekdo želi pomagati na svoj način, nekdo težko razume, zakaj pravila, ki so veljala ob rojstvu njegovih otrok, danes niso več enaka. Različna pričakovanja sama po sebi niso problem. Težava nastane, kadar se meja novopečenih staršev razume kot osebna zavrnitev: "Očitno nas ne želite zraven", "Saj smo vendar družina" ali "Mi smo imeli obiske in smo preživeli".

V takšnih trenutkih je koristno ohraniti razliko med odnosom in mejo. Starša lahko nekoga cenita, želita, da ima lep odnos z njunim otrokom, in hkrati odločita, da danes obisk ni primeren. Oboje lahko obstaja hkrati.

Pomembno je tudi, da skrb za obiske ne postane še ena nevidna naloga, ki jo mora prevzeti mama. Partner lahko veliko naredi že s tem, da pomaga usklajevati obiske, pripravi pijačo ali prigrizek, poskrbi za goste in po potrebi jasno skomunicira, da družina potrebuje počitek. 

Še posebej pomembno je, da vsak od partnerjev pomaga urejati pričakovanja svoje širše družine. Tako mama ni postavljena v položaj, ko mora sama postavljati meje partnerjevim staršem v času, ko ima že dovolj drugih obremenitev. Hkrati pa se tudi partnerja morda ne bosta vedno strinjala glede tega, koliko obiskov si želita. 

Eden lahko družbo doživlja kot podporo, drugi kot dodatno obremenitev. Tudi to je del prilagajanja na starševstvo: ne gre toliko za iskanje univerzalno pravilne količine obiskov, temveč za dogovor, ki v danem obdobju upošteva potrebe obeh in predvsem realne zmožnosti družine.

Najlepše je takrat, ko obiskovalec ne razmišlja samo, kdaj bo lahko videl dojenčka, ampak tudi: Kako lahko pridem tako, da bo družini po mojem odhodu vsaj nekoliko lažje, ne težje? Včasih to pomeni pestovanje dojenčka, drugič kuhanje kosila, pospravljanje kuhinje ali preprosto krajši obisk. Včasih pa je največja podpora prav to, da brez užaljenosti sprejmemo: danes ne.

Viri: Postpartum Support International / Zero to three