Naše mame in babice so ponavadi skozi vsa obdobja prehajale z nasmeškom na obrazu in niso dajale vedeti, da jim je hudo in da česa preprosto ne zmorejo. Kuhanje, čiščenje, pospravljanje, skrb za otroke in vzgojo, ljubeč odnos s soprogom, postrežba kave in sladice prijateljicam ter redna služba – vse to so delale mehansko in večina se jih ni niti vprašala, če je to njihova lastna izbira ali zgolj nepreklicna odgovornost.

V tradicionalni patriarhalni družini je veljalo, da so mame držale tri vogale hiše. In to so delale s ponosom. Če jim je pri enem vogalu spodletelo, so doživljale obsodbe okolice in bližnjih, same pa so se počutile kot nevredne in nesposobne. Vendar pa so se hkrati tudi v večjem deležu posvečale predvsem družini ter gradile podobo matere in žene, manj pa podobo poslovne in uspešne, samozavestne ženske. Veliko se jih je po končani srednji šoli poročilo in posvetilo skrbi za družino ter se kasneje zaposlilo v določenem podjetju, vendar so kljub službi dajale prednost otrokom in partnerju. V današnjih časih se nekoliko bolj borimo za samostojnost in neodvisno delovanje, kljub pripadnosti družini, vendar pa tudi na glas povemo, ko smo utrujene in ko nam ne gre vse po načrtih. 

Že, ko izvemo da smo noseče, partnerja vključujemo v sam proces vzgoje in odraščanja otroka. Želimo si, da je poleg nas, ko smo na porodni mizi in da je priča naši bolečini, ki na svet pripelje novo življenje, skozi katero se pretaka njegova kri. Bolj nas bo cenil, si mislimo. Vztrajamo, prosimo in želimo si, da bi nam pomagali pri skrbi za otroka, da bi ga skopali, previli plenico in nahranili po steklenički, ko to potrebujemo. Uspavali, ko ne zmoremo več. Pomagali, ko preprosto potrebujemo nekaj minut, da se odpravimo pod tuš. To so zgolj malenkosti, zaradi katerih pa je odnos s partnerjem in očetom veliko bolj poglobljen in realen, vendar pa družba še vedno meni, da smo zaradi tega bolj lene in nesposobne od naših prednic.

Naše mame so čustva skrivale in dajale vtis, da zmorejo vse same. Saj gre, pa vendar pod kakšno ceno? Starša sta oba in prav je, da se delo razporedi, da si med seboj pomagata in da oba sodelujeta pri skrbi za otroka, pa tudi pri ostalih gospodinjskih opravilih. In kadar priznamo, da smo utrujene in izčrpane, to ne pomeni, da smo nesposobne ali lene. Pomeni le, da smo iskrene in da dovolj zaupamo, da svoja čustva in počutje varno delimo z okolico. In prav je tako.

Mama dveh otrok Charity Beth je zaradi vseh obsodb in posmehovanja mamicam, ki priznajo, da jim je težko, na svojem Facebookovem profilu objavila zapis, v katerem pojasnjuje, kaj pravzaprav menijo mame, ki zaupajo svoja čustva drugim. 

Ko mami reče ...

... da je utrujena, je to vse, kar je pravzaprav mislila. S tem ni želela povedati, da bi raje pustila sina nekje drugje ali pozabila, da obstaja.

... da je želela nekaj trenutkov zase, je tudi to vse, kar je resnično potrebovala. S tem ni mislila, da ji je žal, da je postala mati ali da je materinstvo napaka v njenem življenju.

... da potrebuje pomoč, da bi opravila vse potrebno, je to vse, kar v tistem trenutku potrebuje. S tem ni dala vedeti, da je nesposobna. 

... da bi šla rada s prijateljicami ven, je to vse, kar je mislila. S tem ni želela povedati, da bi raje bila znova samska ali neodgovorna, temveč potrebuje zgolj čas zase in pogovor s prijateljicami.

... da je v skrbeh in prestrašena, je to tudi mislila. S tem ni želela povedati, da je reva ali da ji bo spodletelo v kakršnem koli pomenu.

Ko slišite mamo, ki vpije, to ne pomeni, da to konstantno počne. Pomeni zgolj to, da je najbrž eno in isto stvar ponovila 300x v mirnem in normalnem tonu, pa je bila preslišana. 

Ko mama zvečer pripravi testenine z omako iz konzerve, to ne pomeni, da je hitra hrana vsak dan na njenem meniju in da njeni otroci ne poznajo zelenjave, mesa in sadja.

Ko pridete nenapovedani v njeno hišo in zagledate kaos, to ne pomeni, da je njena hiša vsak dan v neredu in nepospravljena.

Ko vidite nervozno mamo, na robu z živci, to ne pomeni, da je vsak dan takšna.

Obstaja cel kontekst, celotna situacija. 

Ne izmišljujte si neresnice, da bi nekoga drugega ponižali in užalili. Pustite pri miru žensko, ki vsak dan žrtvuje sebe, da bi živela svoje življenje za druga bitja, za katera ve, da so ji bolj pomembna od nje same. Na svetu ne obstaja bitje, ki bi se bilo pripravljeno toliko odrekati in dajati, kot to počne ena mati. In zato matere zaslužijo predvsem veliko vašega razumevanja in manj obsodb.