Adrijana, si mamica dveh nadobudnežev ... Kako kaj preživljate dni v karanteni?

Zanimivo mi je, ko me kdo vpraša, če nam je zelo dolgčas, ker v resnici je ravno obratno – ne spomnim se, kdaj so nam nazadnje dnevi minevali tako hitro, ves čas se nekaj dogaja, otroka sta nepretrgoma v polnem pogonu, jaz pa v bistvu zraven delam v nespremenjenem obsegu, tako da je res izziv vse skupaj koordinirati.

Verjetno je to kar precejšen izziv za starše malčkov. Kolikokrat na dan slišiš 'Mami, mami!'?

Neham šteti po prve pol ure, kaj smo budni! (smeh) Četudi sva z Žigo oba vpletena v njuno vzgojo in igro, so situacije, ko se pokaže, da je mami le mami.

Pa si lahko vzameš tudi kaj časa samo zase? Kaj v takšnih trenutkih najraje počneš, kaj te najbolj sprosti?

V tem karantenskem obdobju žal ne. Če že najdem proste minute med delom in otroki, potem jih namenim Žigu, ker si še midva komaj izboriva kakšno uro zase. O času samo zame pa lahko trenutno le fantaziram. (smeh)

Kako pa gre usklajevanje družine in delovnih obveznosti? Kaj je največji izziv?

Zelo hektično, moram priznati. Zdi se mi, da ves čas delam tri stvari hkrati, komaj končujem eno, v glavi že delam seznam naslednjih treh opravkov, ki se jih moram lotiti. Ne pridem do trenutka, da bi rekla, evo, zdaj pa je vse delo opravljeno, otroci me ne potrebujejo, stanovanje je čisto. Nikoli se ne konča.

Imaš kakšen nasvet za vse starše, ki se trudijo 'preživeti' karanteno z malimi otroki?

Jaz si pomagam z mislijo na to, da ko bo vse to mimo in bomo spet nazaj na starih tirnicah, vsi hiteli nekam, vem, da si bom takrat mislila, da bi dala vse, da bi lahko bili spet vsi skupaj cele dneve doma, ne da bi se nekomu nekam mudilo in da se nonstop poslavljamo drug od drugega. Nočem se takrat ozreti na ta čas in si misliti, kako nora sem bila, da nisem cenila tega in maksimalno izkoristila vsakega skupnega trenutka.

Kako je videti vaš običajen dan v karanteni?

Otroka se zbudita med sedmo in osmo, če se le da, ju usmerim proti Žigu (je bolj jutranji tip kot jaz), sama si še privoščim kako uro spanja (sem nasprotje od jutranjega tipa). Ko pripravijo zajtrk, Žiga pošlje Maksa, da me zbudi, v miru pojemo, spijeva kavo, otroka se malo poigrata, jaz se že lotim kakih delovnih nalog, zelo kmalu potem pa Aurora postane zaspana za prvi dnevni počitek in jo grem uspavat. Ta čas, ko spi, izkoristim za delo, Žiga se igra z Maksom in kmalu se moram lotit kosila. Aurora se zbudi ravno za čas kosila, skupaj pojemo, potem se igramo, če pa se otroka zaigrata sama, pa z Žigo izkoristiva za kak del serije ali eno igro scrabbla. Ko Aurora postane spet zaspana, jo uspavam in potem nadaljujem svoje delo, če mi ga uspe končati pravočasno, se potem lotim še telovadbe. Ko se Aurora zbudi okrog petih, se oblečemo in gremo ven, kjer smo do sončnega zahoda, potem pa nazaj na večerjo, kopanje, uspavanje. Ko otroka zaspita, si midva vzameva čas zase – serije, večerja, scrabble, načrti za prihodnost ali pa telovadba, če nama prej ni uspelo. Ne traja dolgo, ko še midva padeva v posteljo. 

Kaj je sicer največja lekcija, ki te jo je naučilo materinstvo?

Da sta moj čas in energija dragocena in da se mi ni treba ukvarjati z vsem in vsakim – življenje mineva prehitro in vsak trenutek bi rada vložila ali vase ali v ljudi, ki si moj čas in pozornost zaslužijo. Vse ostalo ni vredno.

Kako te je spremenilo?

Tisto zgoraj, ko sem napisala "ljudi, ki si moj čas in pozornost zaslužijo" – ugotoviš, da jih ni toliko. Da jih je v bistvu zelo malo. Večina ljudi je tvojih najboljših prijateljev, ko poseduješ kaj koristnega za njih, redki so pa taki, ki dejansko ostanejo tudi takrat, ko jim nimaš vedno kaj ponuditi v zameno. Materinstvo mi je tako uredilo prioritete, v najboljšem možnem smislu. Svoj krog ljudi sem se odločila drastično zmanjšati in raje tistim nameniti res kakovostne odnose.

Kaj pa je najpomembnejše sporočilo, ki bi ga rada predala svoji deklici? 

Da na svetu ni zato, da bi ugajala drugim, ampak zato, da najde sama sebe in osreči svojo dušo.

Kaj pa sinčku?

Da lahko v življenju doseže vse, kar si bo zadal, če bo le vztrajal. To in pogum. Želim mu vlivati pogum, da si bo upal lotiti vsega, tudi tistih stvari, ki ga bodo na začetku strašile. Take so namreč, ko so enkrat osvojene, najboljše.

Nekatere pripadnice ženskega spola priznavajo, da so se v teh dneh malce 'zapustile', le peščica se jih zjutraj uredi ... V katero skupino sodiš ti?

Zagotovo v prvo, glede na to, kako mi kronično primanjkuje časa za vse, preprosto nimam tistih dodatnih 30 minut, ki bi jih potrebovala, da bi se uredila. Edina izjema je bila za Aurorin prvi rojstni dan.

Se ti zdi, da se ženske v večini urejajo za druge ali zase? 

Mislim, da se urejajo za druge, ampak ko se, največjo uslugo naredijo sebi – ker si s tem vlijejo dodatno samozavest, se v svoji koži boljše počutijo in avtomatsko postanejo bolj "neustavljive".

Kako se je spremenila tvoja lepotna rutina, odkar si mama? 

Vsi lepotni postopki so po novem izvajani s 300-odstotno hitrostjo, v primerjavi s prej. (smeh) Nikoli si nisem mislila, da se bom naučila cel mejkap narediti v 15 minutah. Preden sem postala mama, sem si za to vzela slabo uro.

Se strinjaš, da si mame premalokrat vzamejo čas zase in za počitek?

Absolutno, ampak, če govorim iz lastne izkušnje – z veseljem bi si ga vzela več, če bi le lahko, tako pa ima dan samo 24 ur. Ko mi tega že res kritično primanjkuje se spomnim, da bodo otroci odrasli 1,2,3 in takrat se bo spet življenje malo umirilo (že zdaj vsako leto naredi veliko razliko).

Kako pogosto si z Žigo vzameta čas zase? Kako negujeta zvezo?

Vsak večer, ne glede na to, kako utrujena sva. Vsaj eno uro, samo midva, brez otrok. Negujeva jo s 100-odstotno iskrenostjo, sprotnim reševanjem težav, pozornostjo in tako, da drug drugemu pripravljava dobro hrano. Recimo temu podkupnina. (smeh)

Kaj je po tvojem mnenju skrivnost srečne zveze? Ali ta sploh obstaja?

Seveda, da obstaja – to sta mi dokazala moja starša. In k temu sem od nekdaj stremela. Skrivnost srečne zveze je to, da se sprijazniš, da nihče ni popoln. Recept je, da najdeš tisto osebo, katere hibe si pripravljen sprejeti v zakup za vse dobro, kar prinese v tvoje življenje. In ko rečem sprejeti, mislim zares sprejeti – ne da mu jih ves čas očitaš, težiš in še najmanj, da ga skušaš spremeniti ter se s tem obsoditi na vedno ene in iste prepire, ampak da se sprejmeta takšna, kot sta, z dobrim in slabim vred.

V teh dneh je naraslo tudi povpraševanje po ločitvah ... Se ti zdi, da je to potrditev tega, da ne znamo biti en z drugim in da se sicer morda izogibamo stvarem, ki bi jih bilo treba rešiti? Da jih je lažje pomesti pod predpražnik?

Na žalost ja, sama že od nekdaj govorim, da mi je grozno zavedanje, koliko odnosov bi bilo moč rešiti, če bi se ljudje le znali pogovarjati. Če bi težave reševali sproti, o zamerah govorili odkrito, ne da stvari tlačimo v sebi in se drug drugemu maščujemo. Vse to je zdaj, ko smo v karanteni prisiljeni biti drug z drugim 24/7 in svojih težav nimamo možnost pomesti pod preprogo vsakdanjih obveznostih, prišlo na plan in zato mi porast ločitev v teh časih ni nobeno presenečenje. Upam pa, da je za nekatere to bila priložnost, da so se drug z drugim končno soočili in svoje težave rešili pozitivno.