Naša Manca je pred leti hodila celo na klekljanje … pa še dobro ji je šlo od rok. A potem smo se preselili in na novi šoli tega krožka ni. Nam je pa ostala blazina s košaro in kup (dragih) klekeljnov ter niti.

Letos Manca pravi, da se ne bi vpisala nikamor. No, le na krožek pustne delavnice, česar skorajda ne morem šteti kot krožek. Aha! Pa sem ujeta v lastno zanko! Zakaj pa izdelovanje pustnih mask in sodelovanje na pustnem karnevalu – po moje – ni resna dejavnost? Seveda, tudi sama sem »okužena« z novodobnim načinom razmišljanja. A se odvajam. Resni krožki naj bi bili namreč tisti, ki nam dajo neko določeno znanje, ki v življenju koristi. To so angleščina, nemščina, pa računalništvo, za punčke balet (da bodo na odrasla leta lepše), pa še kakšen klavir … Nikakor pa ni »koristno« izdelovanje pustnih mask. Kaj pa ti ta veščina lahko pripomore k iskanju bolje plačane službe?!

A moja hčerka si na ta krožek želi. In seveda sva ji z možem brez pripomb ugodila in podpisala prijavnico. Niti nisem poskušala namesto nje najti med ponujenimi dejavnostmi še česa, kar bi se meni zdelo, da bi bilo zanjo dobro. No, predlagala sem ji že kaj, a odločitev je njena. In zdi se, da komaj čaka, da se izdelovanje mask začne!

Oba fanta pa hodita v glasbeno šolo. To pomeni, da trikrat na teden z možem opravljava taksi službo. A ker je letos prvič, imamo vsi še kar veliko volje. Se pa spomnim znanke, ki mi je pripovedovala, da resno razmišlja o najemu študentke, ki bi namesto nje vozila hčerki popoldne naokrog. Obe hodita na ples, pa na tuj jezik in še na klavir. Ubožici. Saj, znali bosta plesati, se sporazumevati v tujini in na družinskih zabavah ter šolskih proslavah kakšno zaigrati, ampak prosim lepo … Kaj pa tisto najbolj osnovno? Ali sploh poznata svojo mamico in očija? Kdaj imajo čas za skupno crkljanje, za poležavanje pred televizorjem, za sestavljanje lego kock ali igranje z barbikami? Kdaj se pogovarjajo, gredo na sladoled, na sprehod? Predvidevam, tega ne vem zagotovo, da sta deklici tudi v šoli med najbolj pridnimi. Ker pridnost je v takšnih družinah najbolj cenjena vrednota. Potem pa, ko ta pridnost zaradi nasičenosti majčkeno popusti, nastanejo hude težave. Na zunaj pridne deklice, so v svoji notranjosti popolne čustvene razvaline. Ker je ljubezen njihovih mamic pogojena s tem, da so na vseh področjih uspešne in si ne upajo narediti nobene napake. Kam to pripelje? Pravijo, da največkrat do motenj prehranjevanja. Ker zahtevne mame zahtevajo tudi to, da so njihove deklice vitke in jim oporekajo vsak sladek grižljaj. Potem pa se deklice, punce, zaradi vseh pritiskov sprostijo tako, da odklanjajo hrano, ali pa jo izbruhajo. Pa zbolijo. In kličejo po tem, da bi rade vsaj začetek svojega življenja preživele v maminem naročju, ne glede na njihovo pridnost ali porednost. Da bi bile rade ljubljene, ne glede na barvo osvojene kolajne.

Uf. Sem se pa razbesnela … Naših otrok nikakor ne mislim »gnat« vse popoldneve naokrog. Saj bodo, ko odrastejo, imeli dovolj hitenja in borbe za preživetje. Mislim, da se bodo lažje borili, če bodo imeli v sebi trdnost in močno zavedanje tega, da so ljubljeni ne glede na kakšen spodrsljaj. Da jim bo lažje, če ne bodo imeli tako visokih zahtev do sebe in bodo srečni, tudi če ne bodo sami prvaki v svoji disciplini. Trud je bolj pomemben kot dosežek. In to bom spodbujala!

Vabimo vas, da svoje mnenje izrazite tudi na našem forumu