Zgodba, ki se je dotaknila vseh Slovencev

Kdo je sploh oče? Moji prijatelji iz vrtca so veselo razlagali, da očka z njimi igra nogomet pred hišo, da jih pelje na sladoled, da v nedeljo skupaj z njim zlagajo kocke … Jaz sem vedel, da ima moj ati črne lase, je majhne postave in mu je ime Žarko. Z bratom dvojčkom sva nenehno spraševala mamico, zakaj naš oči ne živi z nami, kam je odšel, zakaj naju ni nikoli objel in poljubil. Pravega odgovora nisem dobil nikoli.

Najbolj srečen fant na svetu

Pa sem dočakal dan, ko sem spoznal svojega očeta. Prišel je nenapovedano zgodaj zjutraj in rekel, da naju z bratom pelje daleč v vas na izlet. Oh, kako sva bila vesela! En dva tri sva se obula in brez obotavljanja odšla na pot z osebo, ki nama je bila do sedaj tuja. Spomnim se, da je mama tiho slonela ob oknu in nama žalostno pomahala v slovo. Dovolila nama je, da sva najbolj srečna na tem svetu, kljub temu da je slutila, da je očetovo navdušenje nad nama hipno. Nisva vedela, kaj naju čaka, bila sva zelo pridna, nisva nagajala, samo strmela sva v očeta in si želela zapomniti vsako njegovo gubo na obrazu. Predstavljala sva si, kako bova božala konje, podila kokoši po dvorišču, plezala po drevesu …

V vasi sva morala počakati v avtu, oče je stopil do kmeta, ki mu je v prtljažnik naložil živega pujsa. Kar tresel sem se od strahu, mislim celo, da sem se polulal, saj je ta pujsek krulil vso pot nazaj in bil edini, ki je spuščal kakršne koli glasove; ostali potniki smo bili tiho.
V 33 letih je to moja edina dogodivščina, ki sem jo doživel z očetom.

Oče je tujec

Z leti sem ugotavljal, da ima na splošno oče pomembno vlogo v družini, da je svojim sinovom vzornik in da jih uči o moških zadevah, vse to pa sem zelo pogrešal. Z bratom sva bila zelo živahna in mama naju je težko krotila. Mislim, da sva ji z vsako razbito vazo, lomljenjem igrač in namernim trganjem hlač hotela sporočiti, naj nama že pripelje očeta. Nad nami je visel oblak nevednosti, nikoli nama ni povedala, zakaj naju ni sprejel za svoja, zakaj ni živel pri nas.

Ko bi le vedel, zakaj je dvakrat tako neučinkovito poskušal vzpostaviti stik z našo družino, njega namreč nisem nikoli štel za svojega družinskega člana. Še danes se sprašujem, zakaj ga nikoli ni zanimalo, koliko medalj sem dobil na tekmovanjih iz gimnastike, zakaj mi nikoli ni svetoval, katero srednjo šolo naj vpišem, kako naj pristopim k dekletu, ki mi je všeč ... Kje in kako je živel? Zakaj mu z bratom nisva prirasla k srcu? Nisem zbral dovolj moči, da bi ga poiskal, da bi doživel vnovično razočaranje ob snidenju z očetom.

Zadnje upanje

Kljub vsemu naju je mama ob koncu srednje šole pregovorila, da pošljeva vabilo za maturantski ples tudi očetu. Kako je izvedela njegov naslov, ne vem, toda poln upanja sem ovojnico z vabilom vrgel v nabiralnik. Čez nekaj dni sem bil zelo presenečen, kajti v nabiralniku me je čakalo očetovo pismo s kratkim in jedrnatim stavkom: ''Pridem!''

Zame je maturantski ples predstavljal le srečanje z očetom in ne slavnostno prireditev s sošolci. Oba z bratom sva zvedavo gledala proti dvorani in kot profesionalca vrtela svoji soplesalki. Minevale so minute in ure, toda nikjer nisva opazila najinega častnega povabljenca. Namesto da bi užival, sem bil obseden z mislijo: ''Kje je moj oči?'' Takrat sem bridko spoznal, da jaz nimam očeta.

Novi oče

Verjeli ali ne, vsi ti spomini oz. nespomini z očetom bledijo in iz njih klijejo novi doživljaji, nova čustva … Pri 22 letih sem se zaljubil, čez štiri leta poročil in za najdragocenejše darilo prejel novega očeta, tasta, s katerim vsako nedeljo spijem kavo in poklepetam o moških zadevah. Vsak dan si izmenjava tudi kakšno pomembno novičko prek telefona, na izlete z ženo in sinom z veseljem vedno povabiva tudi mojo taščo in tasta, dopusti so rezervirani za poležavanje na plaži s tastom … Ampak to še ni vse, začutil sem, da me ima moj novi oče zares rad in s ponosom lahko rečem, da sem prevzel ženin priimek in s tem izkazal čast tastu, ki me je sprejel za svojega sina.

Kakšen odnos pa ima znani slovenski politik s svojim sinom?