Vprašanja, ali je prav, da mamice po porodu zaprosijo za pomoč, ali si lahko vzamejo čas zase, kako si lahko organizirajo prve dni z novorojenčkom, smo naslovili na strokovnjakinjo Urško Studen.

Po porodu mamice vso skrb in nego za otroka sprejmejo nase. Ali lahko zaprosijo za pomoč? Bodo zaradi tega manj 'mame' v pravem pomenu?

Otrok v svet mame in očeta prinaša nove možnosti, da začutijo tisto najglobljo potrebo po odnosu, ki je varen, ljubezniv, kjer lahko zaupaš in se predaš ter medsebojno povežeš. S to temeljno potrebo se vsi ljudje tudi rodimo. Zato je za mamo še posebej po porodu temeljno, da za pomoč zaprosi in to tudi prejme. Ko se vzpostavlja temeljna vez med materjo in otrokom, je zelo samoumevno, da ženska takrat potrebuje fizično in čustveno oporo najprej partnerja, drugih sorodnikov in potem še drugih mamic, pediatrov. Brez ustrezne podpore in pomoči je tudi materinstvo izjemen izziv in naloga. Poudarek pa je na tem, da je čas porodniške čas, ko se mama posveča otroku in ne gospodinjstvu ter skrbi za odrasle ljudi okoli nje. Vse drugo, kot je služba, gospodinjstvo in druge težave, je povsem nepomembno v primerjavi s toplino in varnostjo, ki se splete v odnosu med materjo in otrokom. To je največja skrb, ki jo ima mama v tem obdobju. Za mamo je v tem poporodnem obdobju bistveno, da s svojim otrokom naveže stik – se z njim poveže, se nanj odziva in ob njem začuti tudi sebe v svoji novi vlogi oziroma identiteti.

Koga vse lahko prosijo za pomoč? Komu lahko zaupajo?

Najbolje je, da na prvem mestu lahko zaupajo svojim partnerjem. Pri tem je nujno poudariti partnerjevo prisotnost ob materi. Ko je partner prisoten ne le fizično, ampak tudi čustveno, se ženska počuti varno in ob tem lažje polno razvija svoje materinstvo. V odnosu, ki je varen, kjer ženska lahko zaupa, se prek pogovora olajša marsikatera bolečina, stiska in negotovost na področju starševstva. Poleg partnerjeve podpore je za žensko pomembna tudi podpora oziroma pomoč staršev, predvsem matere. Mama hčeri lahko nudi veliko podporo, če ji zna prisluhniti, jo potolažiti in povedati, kako je ona doživljala svoje izzive materinstva, ko je bila na njenem mestu. Če zna to izraziti z rahločutnostjo, nežnostjo in razumevanjem in ne s "pametovanjem" ter "poučevanjem", lahko hčeri, ki je v novi vlogi, olajša to in naredi izzive veliko sprejemljivejše.

Poleg zgoraj opisanih odnosov je za mamice zelo dobrodošla podpora drugih mamic ali prijateljic. V teh odnosih dobijo priložnosti ustvarjanja močnih medsebojnih vezi podpore in razumevanja. S tem ko si izmenjujejo svoje izkušnje materinstva, občutkov strahu, nemoči, veselja, ljubezni, izzivov in dilem v soočanju z novo identiteto, pridobijo čustveno podporo in razumevanje, ki je za ženske tako bistvena. Ključno pri vsem pa je, da mamice poslušajo sebe in poiščejo ter prosijo za pomoč tisto osebo, ki ji same najbolj zaupajo – kjer se počutijo varne in se izrazijo v svoji ranljivosti.

Po porodu mora mama misliti tudi nase. Na kaj vse mora biti pozorna, da ne bo izčrpana?

Predvsem je ključno, da mamica zna prisluhniti svojemu telesu in potrebam. Kdaj pride do izčrpanosti? Ko pozabimo prisluhniti potrebam, ki nam jih sporoča naše telo. Vsaka mama je ženska zase in vsaki materi telo fizične in čustvene potrebe sporoča na svoj način. Zato je priporočljivo, da mama na podlagi rahločutnosti do sebe in novega otroka pri sebi izostri občutek za razumevanje temeljnih potreb – sebe in otroka. Lahko bi rekli, da skozi materinstvo ženska začne nazaj dobivati stik s svojo notranjostjo in (če se tako odloči) prepoznavanje lastnih potreb, ki jih sicer ne bi mogla dobiti ali pa bi jih dobila na drugačen način.

Kakšen počitek, razvajanje si lahko privošči in kdaj?

Vsaka ženska je edinstvena. Še z drugimi besedami – vsako telo je sveto in govori za sebe. Zato sta tudi počitek, razvajanje, ki si ga ženska lahko privošči, zelo individualno pogojeno za vsako žensko telo posebej. Treba je poudariti, da ko ženska prisluhne svojemu telesu, ve, kaj, kdaj, kako, na kakšen način in koliko si (mora) privošči počitka, razvajanja za sebe. Čas porodniškega dopusta je tako čas, ki je namenjen ženski in stiku s svojim otrokom. To je tudi investicija za prihodnje stanje – tako za njeno telo kot za otroka. Torej če bo že od začetka ženska znala prisluhniti svojim potrebam po počitku in razvajanju, bodo tudi pozneje morebitne težave manjše ali pa jih ne bo. Prav tako kot stik. Od zgodnje navezanosti otroka na mamo in vzpostavitve njunega odnosa sta odvisna ves nadaljnji razvoj in odnos (tako odnos otrok – mama kot odnos otroka do samega sebe ter mame do same sebe).

Kako lahko partner sodeluje pri skrbi za otroka?

Vloga očeta je v tem obdobju in v vsem nadaljnjem obdobju izrednega pomena. Največ, kar lahko oče naredi v prvem letu po rojstvu, je, da je opora ženi. Da je z njo nežen, ljubezniv, sočuten, da jo pomiri, ko jo je strah, jo sprejema v njeni jezi, ko se jezi, in jo potolaži, ko čuti žalost. S preprostimi besedami, da je tam. Vso to prisotnost, varnost in stabilnost bo pozneje ob njem čutil tudi otrok. Očetovstvo je tako kot materinstvo povsem nenadomestljiva in nezamenljiva vloga. Razvija se na eni strani ločeno, na drugi strani pa zelo z roko v roki z materinstvom. Oče ob svojem otroku uresničuje samega sebe in nudi varnost, oporo, trdnost ter zaupanje. Pri skrbi sodeluje ravno s tem, da prisluhne tudi otrokovim potrebam, jih jemlje resno in jih zadovoljuje. S tem se lahko otrok varno naveže na očeta, kar se pozna vse njegovo življenje. Pomembno vlogo imajo očetje tudi pri otrokovi igri in socializaciji, ko se zgodi ta razvojni mejnik. Takrat očetje prevzamejo vlogo "igralca", zaupnika, spodbujevalca in imajo velik doprinos k razvoju otrokove samozavesti, zaupanja v življenje in trdnosti v odnosih.

Imate mogoče nasvet, kako naj se pred prihodom novega družinskega člana organizirajo, da jim bo potem lažje?

Pred prihodom novega družinskega člana imata partnerja priložnost, da se lahko medsebojno še bolj povežeta, predvsem na ravni njunega odnosa. S prihodom otroka se bo njun svet spremenil za 360°. Spoznavati se bosta začela v novih vlogah, in ker bo vsak zase razvijal svojo materinstvo in očetovstvo, je zato priprava na te vloge zelo pomembna. Seveda se na te vloge ne moremo nikoli 100-odstotno pripraviti, vedno nas nekaj preseneti ali pa je drugače, kot pričakujemo oziroma načrtujemo. Zato je najpomembnejša stvar pogovor. Medsebojna komunikacija med partnerjema je zagotovo najboljša priprava na novo družinsko življenje. S tem, ko partnerja drug z drugim delita in si zaupata svoja najgloblja čutenja (strahove, nemoč, veselje, vznemirjenje ...), pomisleke, pričakovanja, želje, dileme ipd., se med njima ustvari prostor še večje povezanosti, kar bo v prihajajočem obdobju varna baza, v katero se bosta v težjih ali radostnih trenutkih lahko vračala. Temu bi lahko rekli trdni temelji odnosa, ki se – če jih postavimo dobro, težko zamajejo v razburkanih obdobjih.

Prav tako so v pomoč lahko tudi skupine poglobljenih priprav na porod. Te skupine poleg fizičnega aspekta priprave na porod nudijo čustveno in psihološko pripravo na porod, kar je pomemben dejavnik tako za porod kot poporodno obdobje.