Otroci se na helikoptersko starševstvo odzovejo različno. “Pogost odziv je, da postanejo negotovi. To pretirano skrb, vmešavanje, nadzorovanje razumejo kot: meni starši ne zaupajo, to pomeni, da nisem sposoben, da ne zmorem sam ...” Psihiatrinja meni, da ima veliko anksioznih otrok helikopterske starše. “Niso imeli priložnosti toliko krat pasti, se potolči in ozdraveti, da bi videli, da sploh ni nič hudega, če kdaj padeš.”

Helikopterski starši se sami bojijo v življenju narediti napako. “Mislijo, da je to nekaj slabega. V resnici se na napakah najlažje učimo.” A ker se sami bojijo napačnega koraka, teh ne dovolijo niti svojim otrokom.

Ti se lahko na nenehno nadzorovanje in vmešavanje namesto s tem, da razvijejo tesnobo, odzovejo z razočaranjem. “Postanejo jezni, žalostni, imajo občutek, da jih starši ne razumejo. Vidijo, da marsikateremu vrstniku, ki ga mnogo bolj lomi, starši po domače povedano ne težijo toliko.” Pogosto so za svoja leta zreli in odgovorni. Hitro odidejo od doma in jim gre v življenju celo zelo dobro, saj so pripravljeni narediti vse, da  jim ne bi bilo treba nazaj. “Ti otroci jo na nek način najbolje odnesejo. Vendar se lahko zgodi, da imajo težave z vzpostavljanjem odnosov, saj se bojijo, da bi lahko bil vsak tako utesnjujoč.”

Tretja skupina, ki je sicer najmanjša, se na nek način na helikoptersko starševstvo odzove ravno obratno kot prva. Če se ti začnejo sveta bati, je ta skupina otrok prepričana, da je svet njihov. Prav nobenega strahu ne čutijo, saj verjamejo, da jih bodo starši vedno rešili iz zagate, v katero se bodo spravili. Te pa lahko postanejo precej hude. Začne se lahko s tem, da niso pripravljeni opravljati šolskih obveznosti, konča z delinkvenco. 

Težava helikopterskega starševstva je po besedah prof. dr. Dernovškove, da izhaja iz potreb starša in ne iz potreb otroka. Medtem ko nekateri otroci potrebujejo več spodbude staršev, več hrabrenja, morda celo potiskanja v kakšne izkušnje, drugi res potrebujejo več brzdanja. Toda ne tako, da se jih vleče ven iz težav, treba jih je pravočasno ustaviti in usmeriti." Helikopterski starš po drugi strani nad otrokom ves čas bedi, ker to potrebuje sam. Zakaj? Toliko je razlogov, kot je ljudi. Nekateri so sami prestrašeni in strah ni najboljši svetovalec. Lahko so tudi prepričani, da morajo svojim otrokom vse nuditi, mislijo, da mora biti otrok center njihovega sveta."

Najbolje bi bilo, če bi starš pri sebi še pravočasno prepoznal helikoptersko starševstvo. Otrok namreč ne ve, kakšne so druge možnosti, primarna družina je zanj ves svet." Ne more staršu povedati, kaj mu ne ustreza. Psihiatrinja tako svetuje, da starši prisluhnejo ljudem, ki so jim blizu in ki jim zaupajo. Če jim kdo namigne, da malo pretiravajo, naj se nad tem zamislijo." Bližnji namreč pogosto namignejo, kar si mislijo, ne povedo pa česa takšnega preočitno, saj se bojijo negativnega odziva. Mogoče je ljudi, ki jim zaupamo, tudi naravnost vprašati, ali imajo občutek, da pretiravamo. "V pretirani skrbi je past, da starš misli, da dela dobro. Nehote dela, kar je nepotrebno ali celo škodljivo. Otrok pa postane anksiozen ali problematičen in skrb je samo še večja." 

Lahko se tudi zgodi, da je le en starš helikopterski, drugi pa to spodkopava ali celo zasmehuje. To je prav tako neugoden položaj za otroka, ki je razpet med dve različni informaciji, doda psihiatrinja. Helikoptersko starševstvo sicer ni nedaven pojav. Včasih ga le nismo tako imenovali. Morda se o tem tudi ni toliko govorilo.