Bi me mogla zaradi vsega 'pojedenega' glodati slaba vest? Ko v mislih kot pajek razpredam idejo, kako je to zaužito jabolko povezano z njeno 'filozofijo zdravega načina življenja', pade na mizo še nekaj takšnih. Resda je od mature minilo že kar nekaj časa in smo mnoge v tem času postale mame, a razmišljanje nekaterih je ostalo nekaj svetlobnih let zadaj. In enako kot se mi takšno razmišljanje ne zdi 'zdravo', mi sploh ne gre v glavo, da se z ljudmi, ki jih že toliko časa nisem videla, na obletnico mature pogovarjam o tem, kaj so jedli in koliko žličk si je treba naložiti na krožnik, da bodo do poletja fit!?

Sem mamica treh otrok in imam presneto dobro postavo. Tako dobro, da ko zlezem v obleko, je malo bolj polna, tudi ličnic nimam skritih. Imam grda kolena in smešne prste na nogi. Moj modrček je vedno poln in ja, beseda pregreha mi je ljuba v vseh možnih kontekstih in položajih. Ko mi je sestrična enkrat rekla, če grem z njo v boj s kilogrami, ker bi tudi jaz ''lahko izgubila kakšnega'', sem se ji začela naglas smejati! ''Lahko s tabo tečem, ampak niti slučajno ne zaradi kilogramov!'' je bil moj odgovor. Taka kot sem, sem všeč mojemu možu – sploh pa, se res komu zdi, da imam ob sedemletni hčerki in triletnih dvojčkih čas razmišljati o kazalčku na tehtnici? Halo? Hja, mogoče pa res, če bi mi ob desetih zvečer, ko padem zbita v posteljo, nekdo zamenjal baterije. Pa še takrat mislim, da ne bi obula športnih copat, ampak bi v banjo do roba natočila vročo vodo in uživala v popolnem miru sama s sabo. Ampak tako razmišljam jaz … in kaj naj naredim, da bo tako čez nekaj let razmišljala tudi moja ljuba deklica?

Strah me je. Strah zaradi poplave reklam, ki promovirajo vitkost: 'Bolj ko se ti vidijo rebra, lepša si!' Se res svet danes tako vrti? Kaj bom naredila, ko bo moja deklica enkrat – kar morda niti ni tako daleč – prišla iz šole in mi rekla, da ne bo več malicala, ker noče biti debela? Soseda, ki je učiteljica v osnovni šoli, je enkrat razlagala, kako danes dvanajstletnice nočejo jesti oziroma jedo zelo izbrano, da se ne bi zredile. Prosim? Ko sem bila jaz stara dvanajst let, sem imela popolnoma drugačne 'težave' … Groza me je, ker se mi zdi, da z vseh naslovnic na nas kričijo pretirano suhe zvezdnice, vse več je različnih zgodb o bulimiji in anoreksiji, za kateri celo pišejo, da sta postali bolezni novodobnega časa. In stiska me, ker v okolju in času, v katerem živimo, včasih domači pogovori niso zadosti. Se bom morala boriti z razmišljanjem njenih sošolk, ko bo enkrat v petem razredu? Ji pojasnjevati, zakaj je treba petkrat dnevno jesti? …

Za mizo sedimo dame petintridesetih let. Poročene, ločene, ena vdova. In ta preseka debato, ki je vse prej kot zdrava, ko reče, da bi raje imela močnejšega moža, kot da mu hodi vsak drugi dan na grob prižigat svečo. In tako nekdanja sošolka, ki – sem že povedala, da ima postavo tako, kot da bi med nas stopila naravnost iz kataloga zadnje kolekcije noro lepih kopalk? – obnemi. ''Veš, saj po svoje te razumem. Najbrž bi se jaz 'ukvarjala' (in z roko v zrak oblikuje navednice) z istimi težavami, če ne bi imela otroka in hiše in psa in ne bi skrbela še za mamo,'' še doda edina, ki je v črno oblečena zaradi določena razloga. Nekje globoko v meni zadoni gromozanski smeh. Žleht ali ne, a vendar si mislim svoje …

Vsak ima svoje težave, res je. A že samo zato, da lahko razmišljamo o njih, potrebujejo naši možgani več kot eno jabolko na dan. Ni tako?

Veste, kaj odgovoriri šestletni deklici, ki zavrne kepico sladoleda, ker se boji, da bi se zredila?

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na