Dejan Zavec osvojil življenjsko zmago

Dejan Zavec, svetovni prvak po verziji IBF, nam je pripovedoval o svojem otroštvu, začetkih v boksarskem svetu in družinskem življenju.

Je bilo vaše otroštvo športno obarvano? Kaj vse vas je zanimalo, ko ste bili majhen deček?

Ni bilo športno obarvano. Živel sem na kmetiji, kjer je bilo vedno delo, tako da je bilo možnosti za “akcijo” vedno na pretek. Zanimale so me predvsem igrače, ki pa jih ni bilo, mogoče so bile ravno zato tako mamljive ... V Halozah pač igrače niso bile na listi A.

Kdo je imel največji vpliv na vas? Kako so vas vzgajali?

Vsekakor starejši bratranec Marjan in internat, v katerem sem živel kar nekaj let. Ko nisem bil na internatu, je bilo vse podrejeno delu na kmetiji in poštenosti ter požrtvovalnosti v življenju.

Spomini so predvsem zelo zabavni, nekako vedno sem bil znan kot velik zagovornik “fair-playa” in absolutne prevlade pravice nad krivico. Tako sem nekoč sošolca, ki se je zlagal učiteljici, da sem nekaj ''ušpičil'' (pa ni bilo res), zvabil na visoko češnjo, češ: ''Poglej, kako sladke so češnje tukaj zgoraj.' Ker sem vedel, da se boji višine, sem ga zvabil čisto na vrh, potem pa ga tam pustil dovolj dolgo, da se je skesal.

Ste bili navaden fantič iz soseske ali pa ste že takrat izstopali?

Mislim, da sem bil popolnoma navaden fantič, nisem izstopal iz povprečja in tako se počutim tudi danes.

Kdaj ste se odločili za boksanje? Kdo vas je podpiral?

Za to se pravzaprav nisem sam odločil. Kolo življenja me je pripeljalo do boksa, ko je odpadel trening nogometa, na katerega sem se sicer namenil. Na začetku sta me podpirala predvsem moj prvi trener Ivan Pučko in takratni klubski kolega Boštjan Kerin.

Ali ste kdaj obupali, mislili, da se vam trud ne bo obrestoval? Kaj je vaš moto, vodilo v življenju?

Velikokrat sem bil obupan, a vedno znova sem se zavedel, če hočemo nekaj imeti, moramo nekaj dati. Moj moto je vedno bil, da je sreča na strani pogumnih.

Na katero zmago, naslov ste najbolj ponosni? Kaj je vaš največji dosežek v življenju?

Zmaga je relativna stvar, zato je zame največja zmaga moja družina (otroka in žena), družina, kakršno sem si vedno želel.

Kdaj in kako je vaša ljubezen do žene vzplamtela?

Spoznala sva se v Ptujskih termah, kjer sem bil takrat prodajalec časopisov, Nataša pa je prišla z družbo na kopanje. Prišla je kupit revije, jaz pa sem jo pri plačilu ogoljufal, upajoč, da se še vrne ... Vrnila se je in zdaj je od tega že mnogo let. Danes imava dve hčerki, Ivono in Tijo.

Želiva to, kar naj bi ju vodilo v zdravo, normalno življenje. Nisva ekstremista, ne poslužujeva se posebnih skrajnih vzgojnih metod. Nobena od hčera še ni vpisana v noben šport in najbrž še kmalu ne bo, saj tudi ne izražata želje po tem. Res pa je, da smo tudi kot družina precej aktivni in veliko časa preživimo v naravi (saj smo tudi doma na vasi) in je “vadba” za nas nekaj vsakdanjega.

Z ženo sva načeloma enotna pri vzgoji, so pa tudi izjeme.

Kaj najrajši počnete kot družina? Nam lahko opišete kakšno vašo dogodivščino?

Najbolj veseli smo, ko smo lahko doma, v miru, brez telefonov in obveznosti. Zadnje časa smo veliko tudi na ''parceli”, kjer gradimo našo novo hiško in obe hčerki z veseljem pomagata pri ''zemeljskih'' delih, kot sta metanje kamnov v travo ter tekmovanje, kdo nariše daljšo črto na zidu in po možnosti s čim več barvami.

Kako ohranjate z ženo, hčerkama stik, ko ste daleč stran? Kako na vaše boksanje gledajo žena in hčerki? Jih je strah za vas?

Največ uporabljamo Skype.

Hčerki imata do boksa in mene kot boksarja poseben odnos, kot da imata dva atija v eni osebi: privatno sem ati, v medijih in seveda borbah pa sem Dejan Zavec. Tudi ko pridem v vrtec, šolo, in me otroci zagledajo ter začnejo klicati, sem zanju “zgolj” Dejan Zavec, enako pa je tudi, ko vidita moj logo na majici ali moje ime v časopisu. Takrat rečeta: ''Glej, Dejan Zavec je tu!'' Žena pa pravi, da ima svoje zadoščenje, ko je borba v ringu – da jih vsaj od nekoga malo dobim. Smeh.

Menite, da je boksanje tudi ženski šport? Če bi se vaša hčerka želela ukvarjati s tem, bi jo podprli?

Tija in Ivona bosta počeli, kar bosta pač želeli, v njunih prizadevanjih ju bom absolutno podpiral, četudi bo to boks. Res pa je, da bi rajši videl, da se nobena ne bi odločila živeti od športa (katerega koli), ampak bi se z njim ukvarjala le za svojo dušo. Le malokdo namreč vidi še tisto drugo plat športa, ki je navzven nevidna ali pa je mnogi niti ne želijo videti ...

Posnetek obračuna si že lahko ogledate na VOYO.