Katja Knez Steinbuch je psihoterapevtka in stažistka relacijske družinske terapije. Pri svojem delu uporablja terapevtski model, ki ga je v Sloveniji razvil dr. Christian Gostečnik. Ima izkušnje s področja partnerstva, vzgoje otrok in vodenja delavnic za mlade in starše. Njena osnovna področja terapevtskega zanimanja obsegajo psihične, fizične in spolne zlorabe v povezavi s starševstvom ter zlorabe v povezavi s partnerstvom in (so)odvisnimi odnosi.
Njen moto je “sočutno, diskretno, varno”.
Kako pomemben je dotik, poljub, objem, izraz ljubezni od prvega dne otrokovega življenja? Ali zagovarjate spanje v isti postelji, zakaj in do katere starosti otroka?
Bližina, ki jo opisujete, je izrednega pomena, predvsem v prvih treh letih. Prva tri leta otrokovega razvoja so namreč čas, ko deluje naš telesni, somatski, nezavedni spomin, ki pomni vse to: kako nas je mama privila k sebi, kako nas je pestovala, nas je pobožala, dojila, lepo uspavala in podobno. Način, kako se je mama odzivala na naše osnovne čustvene potrebe, določa naš temeljni občutek varnosti, povezanosti sprejetosti in pripadnosti, kasneje pa celo to, v kakšnega partnerja se zaljubimo. Na osnovni te v telo zapisane valetntnosti (ujemanja) naj bi namreč nezavedno privlačili drug drugega.
Preberite še: Nežnosti ni nikoli preveč
Sočutno starševstvo v tem obziru zelo podarja cosleeping, t.i. spanje v isti postelji, še posebej v začetkih otrokovega življenja. Opažamo, da je v javnosti precej strahu glede tega, saj se starši bojijo, da bi otroke razvadili, jih naredili za nesamostojne, ali pa celo pozabili na potrebe partnerstva (po intimi, bližini in spolnosti). Spanje v isti postelji pa v resnici otroku omogoča najbolj varen čustven razvoj. Problematično je le v primerih, ko starš uporablja cosleeping za beg od partnerja in beži stran od intime k otroku. V takem primeru je nujno soočenje starša s tem, zakaj beži iz partnerstva in iskanje novih načinov, da se partnerja povežeta drugače in v drugih prostorih. V resnici je cosleeping dobra zunanja spodbuda za to, kako partnerja odnos naredita še bolj zanimiv, intimen in privlačen.
Glede starosti ni enoznačnega odgovora. Večina otrok pa na primer pri dve in pol letih (zaradi hitrega razvoja možganov v tem času) razume že več in se postopoma lahko ločuje od postelje staršev. Še vedno pa je dobro biti pozoren na primere, ko je otroka na primer strah – takrat mu pozornosti ne odtegujemo, se pa vprašamo po izvorih strahu.
Preberite še: Mojega otroka je strah teme
Kaj je ključnega pomena pri vzgoji, razvoju, rasti otrok?
Prva stvar so morda sproščeni starši, ki se aktivno odzivajo na njegove potrebe. Zato je že v startu dobro, da starša spustita visoka pričakovanja do sebe, se nehata obsojati in kriviti, da si dasta priznanje, da sta dovolj dobra starša in da je to za otroka dovolj dobro. Hitreje kot se mama neha obsojati, ker na primer ne doji, ali ne zmore takoj pomiriti otroka, lažje bo stekel proces povezovanja z malčkom. Bistveno se tako zdi zavedanje staršev, da so v otroških očeh vedno popolni in najlepši.
Preberite še: Srečni starši bodo vzgojili srečnega otroka
V praksi aktivno odzivanje na otrokove potrebe tudi pomeni, da se ob otrokovem neprimernem vedenju vprašamo tudi po vzrokih, skušamo otroka razumeti in mu hkrati tudi jasno postaviti mejo. Takšne situacije so za starše vedno izziv, zato je v starševstvu bistven pristen stik starša s sabo: da zmore starš v sebi najprej zaznati svoje občutke: svoj bes, morda tudi agresijo in jezo, ki je ob takih situacijah povsem na mestu in normalna.
Preberite še: Ne kričite, raje šepetajte
Sočutno starševstvo pa v svojih načelih precej upošteva raziskave teorije navezanosti (od zgoraj omenjene bližine in čustvene odzivnosti starša, do razumevanja, zakaj je pri vrtcu pomembno počasno uvajanje in podobno) in najnovejše raziskave možganov. Če razumemo, zakaj se naš otrok "trma", dere, kriči in doživlja tantrume, potem ga lažje pomirimo in tudi lažje vztrajamo na naših razmejitvah. Pomembno je zato vedeti, da se otrok ne zmore pomiriti sam, da njegov živčni sistem res potrebuje odraslo osebo, da izživi občutek in sčasoma tako sprejme meje staršev.
Ali sočutje pomeni brez kazni? Oziroma, kako lahko otroku brez kazni razložimo, da nekaj ne dela prav, da nekaj ni v redu?
Brez kaznovanja otrok res kasneje sprocesira, da nekaj ni v redu, toda ob tem pa ohrani lastno dostojanstvo in samospoštovanje, ki sta bistveni za razvoj samopodobe. Kazen je sicer res visoko efektivna, ampak zgolj po principu t.i. pavlovega refleksa: otrok (sploh mlajši od treh let!) ne razume, zakaj nečesa ne sme, saj v zgodnji starosti še nima razvitih mehanizmov za razumevanje v možganih. Pavlov refleks pa pomeni, da se otrok zaradi večjega števila zanj nevarnih ponovitev instinktivno navadi, da nečesa ne sme. A o tem nima popolnoma nobenega razumevanja, v njegovo telo pa se vpijeta strah in občutek sramu, ki ju lahko spremljata kasneje še celo življenje. Najhuje pri tem pa je to, da oseba, ki mu predstavlja sicer največjo varnost, v trenutku postane zanj nevarna in je v tem zmeden. In na terapijah potem srečujemo odrasle kliente, ki so hipersenzibilni na občutke sramu (se vedno vprašajo, kaj bodo rekli drugi), ali pa se bojijo marsičesa (teme, avtoritete in podobno…). In to so vidne posledice fizičnega kaznovanja. Zato strokovnjaki precej enotno pozivajo k ničelni toleranci nasilja in sprejemajo zakone o prepovedi nasilja v družinah.
Sočutno starševstvo pa vseeno predpostavlja jasne razmejitve in jasne dogovore. Brez tega ne moremo pričakovati zdravega razvoja otrok. Če otrok krši dogovore, sledijo naravne posledice, ne pa umetne kazni. Torej če na primer otrok namensko polije kozarec vode, jo bo moral pobrisati. Se pa seveda ob tem vedno vprašamo, zakaj bi nekdo namenoma polil kozarec vode: ali želi našo pozornost, ali je utrujen in podobno.
Kako naj starši odreagirajo, če jih otrok udari, če ima izpad trme, če na primer noče pospraviti igrač za sabo?
Naštete situacije so med sabo popolnoma različne, vse pa zahtevajo aktiven odziv starša:
To, da otrok tepe starša, pač ni sprejemljivo. Starš je dolžan sebe zaščititi in postaviti "osebno" mejo: "Tega ti ne dovolim, ker me boli.". Lahko celo poudari pravilo, ki ga imajo doma: "Pri nas ne tepe nihče nikogar, zato ne dovolim.". Če starš tega ne stori, smo na poti k permisivni vzgoji, ki otroku prepušča vse in je zanj dejansko nevarna. Če se starš v takih primerih ne zavaruje (torej otroka fizično ustavi in mu zraven pojasni, zakaj), mu nekje zagotovo narašča bes na lastnega otroka. Hkrati pa tudi otrok ne dobi občutka, da nasilje ni sprejemljivo in da se lahko tudi on zavaruje. Seveda so te faze normalne, je pa zato nujno, da v teh fazah dobijo jasno sporočilo: "Rad te imam, ampak tega ne dovolim."
Če ima otrok izpad trme, je to lahko en mali alarm, da se je morda zgodilo nekaj, kar smo spregledali (skoraj v pol primerih gre pri malih otrocih za utrujenost/lakoto). Seveda gre lahko tudi preprosto za zdravo fazo, ko se otrok prične bolj zavedati sebe in iskati lastno ugodje. Ta čas je za starše izjemno naporen, za otroka pa je to nujen in zdrav del razvoja. Kot pri prejšnjem primeru je tu bistvenega pomena, da otrok dobi sporočilo, da je ljubljen, ampak da je na primer takšna naša meja (če se tantrum pojavi kot posledica naše meje). V praksi to pomeni, da je v času izpada najpomembneje, da sta otrok in starš varna. Če pa začne na primer razbijati v okolici ali metati stvari v starša, je nujno tudi sredi tantruma postaviti razmejitev in otroku dati na voljo prostor, kjer lahko izživi svojo nemoč/jezo/žalost (ga na primer tudi umakniti iz trgovine in podobno). V takšnih situacijah je pomembno, da otroka ne zasmehujemo ali ponižujemo (na primer z izjavami: "Poglej, no, kakšen pa si", "Kakšna jokica pa si", "A je muca jezička popapala", "Fantki ne jokajo" ali "Nehaj že komplicirat". Pomembno je tudi, da nismo užaljeni, da ne izrečemo "Zamerim ti". Takšni stavki delujejo toksično ter puščajo globoke občutke sramu in ponižanja, v momentih, ko je otrok v stiski. Starši lažje preživijo faze, če vedo, da si otrok absolutno ne zmore pomagati in da se ne zmore pomiriti sam. So pa otroci zelo različni: eni takrat rabijo bližino in objem, eni rabijo samo izživeti občutke ob bližini starša, tretji želijo biti nekaj časa sami … Ključno pa je, da se odzovemo tako, kot določen otrok potrebuje.
Preberite še: To so triki za obvladanje trme
Glede pospravljanja igračk pa mi je osebno blizu to, da že z majhnim otrokom skupaj pospravljamo in delamo tudi druga opravila. Če bo videl nas, kako na primer sesamo, bo hitro hotel tudi on pomagati. In v takšnih momentih je smiselno, da otrokom pustimo, da so dejavno navzoči v našem gospodinjstvu, tudi pri pripravi hrane, pospravljanju mize in podobno. Če bo konsistentno sodelovala cela družina, se bo otrok tako najhitreje naučil tudi pospravljati svoje igrače. Pri teh opravilih pa je dobro upoštevati to, da otroku ne nalagamo teh opravil takrat, ko je preutrujen, ampak izkoristiti tisti čas, ko je pripravljen za učenje.
Preberite še: Ali vaš petletnik že pomiva posodo?
Dejstvo je, da so otroci različni, imajo različne osebnosti. Eni so bolj "poslušni", drugi manj, čeprav jih vzgajajo podobno v eni družini isti starši. Zakaj so eni bolj "pridni" in drugi manj? In, kakšen pristop svetujete pri vzgoji bolj in manj poslušnih?
Dejavnikov je res ogromno. Začetnik naše relacijske družinske terapije Gostečnik pravi, da je na primer pomemben vrstni red otroka: prvi otrok naj bi nosil bolj očetove občutke, drugi otrok naj bi bil karakterno bolj mamin, tretji otrok naj bi bil otrok odnosa in podobno. Ampak seveda, vsak otrok je individuum; določa ga tako okolica (širša in bližnja), kot njegov notranji svet. Opažamo, da se odraža kasneje že to, ali je bil otrok zaželen in pričakovan ali ne, pa tudi, v kakšnem stanju je mama. Nekaj seveda tudi genetsko podedujemo, del pa prinesemo generacijsko na ta svet - medegneracijski prenosi čutenj naj bi šli do pet ali več generacij nazaj. Na ravni osebnega pa se lahko otrok rodi tudi z bolj senzibilnim živčnim sistemom, kar pomeni, da bo verjetno hipersenzibilen na marsikaj in ne ravno "poslušen".
Pri vzgoji "pridnih" otrok spodbujamo starše, da jim dajo dovoljenje, da niso poslušni, da lahko razvijajo svojo avtonomijo. To se lepo sliši, v praksi pa je velikokrat težko, ker se bojimo imeti neposlušne otroke in družba tega v resnici niti ne spodbuja. Pri otrocih, ki so manj poslušni, sem osebno bolj umirjena in me manj skrbi, ker vem, da tak otrok ni odrezal svojih želja in potreb. Če pa so situacije ekstremne, pa pomeni, da moramo starše naučiti odzivati se na njihove potrebe, sprejemati njihovo drugačnost in "uporniškost" in hkrati jim tudi večkrat postaviti mejo. Tudi to je za starše izziv, sprejemati otroka, ki ni po pravilih in mu hkrati znati postaviti mejo. Težave nastanejo, ko starši otroka v globini ne zmorejo sprejeti, ali pa ko se bojijo postaviti mejo. Takrat rabijo le podporo nekoga, ki vanje verjame in jim pokaže, da zmorejo in da bo vse v redu. Ker bo.
Katja Knez Steinbuch je strokovni vodja izobraževanj iz Sočutnega varstva. In ravno v sredo, 20. februarja, se začne novo vseslovensko izobraževanje Sočutno varstvo otrok. Potekalo bo v obliki webinarjev, ki si jih lahko ogledate v živo ali pozneje, ko imate čas.
Na njem bo aktivno sodelovali več kot 30 strokovnjakov, ki bodo med drugim govorili o temah, ki zanimajo vsakega starša oziroma vse, ki se tako ali drugače ukvarjajo z otroki. Odgovorili bodo, zakaj se otroci tako derejo in trmajo. Kaj se dogaja v njihovih možganih? - Zakaj nam gre lahko lasten otrok tako na živce? Kaj se dogaja v mojih možganih? - Kako se pomirim, ko je težko?
Prijave na izobraževanje zbirajo TUKAJ, dve kotizaciji pa so podarili tudi preko profila Facebook Bibaleze.si. Nagrajenki sta Maja Marinčič in Mateja Fratnik. Obema čestitamo!
