Martin Krpan – močan in pameten človek iz vasice Vrh pri Sveti Trojici kljub prepovedi na svoji kobili tihotapi angleško sol za lastno preživetje. Nekega dne prekriža pot kočiji, v kateri se pelje sam cesar, in brez pretiranega napora dvigne svojo kobilo, da je ne bi povozili. Cesarja njegova moč preseneti. Osupel ga ogovori, a na srečo nič ne posumi, in po kratkem pogovoru se oba odpravita dalje. Po letu dni od njunega srečanja na Dunaj prispe krut velikan Brdavs, ki vse prebivalce izziva na boj. Vse po vrsti ubije in med njegovimi žrtvami je tudi cesarjev sin. Cesar se v obupu spomni na Martina Krpana in ga da poklicati na pomoč. Dovoli mu izbrati katero koli orožje v njegovi orožarni, samo da bi končno premagal strašnega Brdavsa. Martin Krpan privoli. Za boj si izdela orožje sam – poseben kij iz lesa lipe na cesarjevem vrtu, s katerim se postavi ob bok Brdavsu. Strašni velikan se sprva norčuje iz njega, a na koncu "potegne ta kratko". Martin Krpan ga pokonča ter si izbere nagrado – dovoljenje za legalno tovorjenje soli in mošnjo zlatnikov.

Še danes izjemno priljubljeno slovensko pripovedko je spomladi leta 1858 pri Ilijevih v Dolnjih Retjah napisal Fran Levstik za Slovenski glasnik v Celovcu. Pravijo, da jo je spisal pod domačim kozolcem, ki še danes stoji v Dolnjih Retjah pri Velikih Laščah, in ohranjen je tudi rokopis, je pojasnila vodja Knjižnice Frana Levstika Maja Smole. Čeprav skoraj vsi poznamo pripovedko še iz otroških dni, nas le malo ve, da ima v resnici dva dela. "Prvi del, ki ga vsi najbolje poznamo in ki je tudi največkrat ponatisnjen, se konča z "minister Gregor pa nič". A zgodba se še nadaljuje. Sledi namreč cesaričino maščevanje zaradi lipe," je razkrila. Na vprašanje, kaj je želel Fran Levstik sporočiti s povestjo, pa tudi ni gotovega odgovora. "Lahko samo ugibamo. Najbolj razvidno je, da je ustvaril Slovenca, močnejšega in pametnejšega od samega cesarja. Lahko da je bil kot celota mišljen kot kritika takratnega dvora in da zato drugega dela takrat ni objavil," je pojasnila vodja knjižnice.

Verjetno pa je Martin Krpan tudi v resnici živel. Po nekaterih virih naj bi Fran Levstik dobil idejo za ime v okolici Turna, kjer je bil domači učitelj. Krepani oziroma Krpani so bili svobodni kmetje, ki so od 17. stoletja dalje živeli v vasici Vrh pri Sobračah na Dolenjskem, svobodo pa so si pridobili "po posebni podjetnosti ali s kakim junaštvom". V Blokah pa pravijo, da je Martin Krpan izrezan Bločan in da izhaja z Bloške planote. "Krpanovo deželo (Bloke) in Levstikove kraje (Dolenjsko) loči le reka Iška s svojo čudovito sotesko. Na desni strani soteske se razprostirajo vasi s skupnim imenom Rute. V ozadju Rut stoji hrib s cerkvijo svetega Primoža. Od njegovega vznožja, kakšen kilometer ali dva proti vzhodu, pa so že Velike Lašče, kjer se je Fran Levstik že od rane mladosti srečeval z Bločani. Ti so tja takrat dnevno hodili po malo večjih nakupih. Zagotovo je pri njih videl značaj, ki ga je upodobil v Martinu Krpanu z vsemi njihovimi dobrimi in malo manj dobrimi lastnostmi," je zapisano na spletni strani občine Bloke.
Kakor koli že, Martin Krpan je bil Slovenec, ki je rešil samega cesarja. Otroci ga povečini radi poslušajo ali berejo. "Otroci so navdušeni nad njim, ker je drugačen," opaža vodja knjižnice Maja Smole. Glavni liki v povesti so Krpan, cesar, cesarica, minister Gregor in Brdavs. Cesarja rešijo Krpanova moč, pamet in pogum, zato mu za nagrado ponudi hčer za ženo. "A Krpan se odloči, da je raje ne vzame. Cesarica, ki mu zameri lipo, ga ponižuje in mu v zahvalo ponudi samo hrano in pijačo. Nanj gleda zviška in ga imenuje kmetavzar. Minister Gregor v Martinu vidi nevarnega človeka ... Človeka, ki škodi oblasti," je opisala.
Cesar in cesarica predstavljata dvor, minister Gregor vlado, Brdavs težavo, Martin Krpan pa nekoga, ki je vajen razmišljati izven okvirjev in ki je sposoben rešiti težavo, je razložila. "Martin je preprost možakar. Zaveda se, zakaj je bil poklican, pozna svoje slabosti in prednosti. Ne pretvarja se, da je nekdo drug, in ne uporabi orožja, ki mu ne ustreza (oklep, meč …). Zmaga, čeprav nima običajnega orožja. Zmaga ravno zato, ker nima običajnega orožja in ker uporabi svoje znanje. Ve, da je lipov les mehak, ve, da se na svojo kobilco lahko zanese …" je nanizala.
"V Dnevniku sem prebrala članek dr. Mitje Kovača, ki pravi, da Martin Krpan uči otroke, da izigravanje oblasti in neplačevanje davkov nista nič slabega. Krpan je namreč tihotapec. Vendar se mi zdi, da uči še kaj drugega. Uči iznajdljivost, uči nas, da moraš, če si nečesa želiš, pri tem vztrajati, uči nas, da oblast ni nujno nekaj, kar bi nas osrečevalo," je poudarila. "Pri Krpanu se včasih vidi predvsem njegova fizična moč, vendar so njegove glavne odlike brihtnost, iznajdljivost, premetenost, zdrava in trdna logika ter sočno in jasno izražanje," pa je izpostavil Andrej Perhaj s Trubarjeve domačije v Velikih Laščah, od koder izhaja Fran Levstik.

Pripovedka o močnem, premetenem, bistrem, samosvojem in skromnem slovenskem superjunaku je doživela veliko ponatisov in priredb, posneli so celo risanko. Prvi prevod Martina Krpana je bil že leta 1888 v ruščino, do danes pa je bila pripovedka prevedena že v več kot 15 jezikov. Zanimiv je tudi podatek, da je bila do leta 2018 izdana v najmanj 82 tujejezičnih knjižnih izdajah, tudi v japonščini. Kako jo sprejemajo v tujini, ne vemo, lahko pa rečemo, da je že desetletja izjemno priljubljena med slovenskimi otroki. Anketa o slovenskih učencih iz leta 1957, ki jo je pred nedavnim odkril statistični urad, je denimo pokazala, da so dekleta največkrat prosila mamico, naj jim za lahko noč prebere njihovo najljubšo knjigo – Sneguljčico, medtem ko so fantje najraje poslušali ravno Martina Krpana. In verjetno sanjarili, da bodo kot odrasli ravno tako močni, postavni in pametni.
* Sogovorniki so med drugim uporabljali spremne besede k različnim izdajam Martina Krpana in Wikipedijo.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV