Pismo

Mamica je v sporočilu zapisala: ''Imam dva otroka, oba kaznujem tako, da ju dam za nekaj časa sedet na stolček. Tam sta toliko časa, kolikor sta stara. Hčerka sedem minut, sin štiri minute. Je to sploh v redu? Igrače moram odstraniti, če ne se kar začneta igrati. Veliko mamic prakticira to, ampak meni se srce para, ko tam na stolčku jokata krčevito in kričita. Je ta način sploh učinkovit za kaznovanje? Kakšna kazen bi bila mogoče boljša? Moja mami pravi, da naj ju pošljem kar v kot, da to je včasih učinkovalo. Ali pa naj ju pustim sama v sobi? Kakšno je vaše mnenje glede tega?''

Ali je kazen učinkovita?

Dejana Dejanović, predavateljica o razvoju možganov, pojasnjuje, da kazen nikoli ni učinkovita metoda za uravnavanje vedenja: ''Kazen in nagrada sta na isti palici in spodbujata zunanjo motivacijo in ne notranje. Če želimo vzgojiti ubogljive otroke, bomo uporabljali kazen in nagrado. Se pravi otrok nečesa ne bo naredil/bo naredil, ker se bo bal kazni ali pa bo želel nagrado. Ne bo pa tega naredil, ker bo čutil, da je tako prav. Če želite osebno odgovorne otroke, boste morali opustiti tako kazen kot nagrado. Ko otroka kaznujete, v celoti spregledate vzrok, zaradi katerega se otrok odklonsko vede.''

Strokovnjakinja izpostavlja, da otroci z vedenjem zrcalijo svoje notranje počutje, in če niste z njimi že od majhnega govorili o čustvih, jim čustva zrcalili, kar pomeni, da ste otroku poimenovali čustva in jih usmerjali, kako jih lahko izrazijo, tega ne bodo znali niti pozneje. Zavedati se moramo, da tudi odrasli, ko se slabo počutimo in imamo slab dan, nismo najbolj prijazni in slabo sodelujemo. Poudarja, da takrat potrebujemo nekoga, ki nam bo prisluhnil, in enako potrebujejo tudi naši otroci.

''Vedenje ustavite, vendar namesto kaznovanja izberite povezovanje in otroka nagovorite: vidim, da danes slabo sodelujeva. Vidim, da se slabo počutiš. Ali se ti je v vrtcu/šoli zgodilo kaj takšnega? Si utrujen(a)? Ali ti lahko kako pomagam? Tu sem zate. Včasih se mora otrok samo zjokati, ker je jok naravni mehanizem za odlaganje težkih čustev.''

Ne kaznujte otroka, ne skrhajte odnosa!

Dejana Dejanović pravi, da se otrok tako ne more varno navezati na vas, če ga kaznujete in vam tudi v najstniški dobi ne bo zaupal, ker se bo bal kazni. Pomislite, zakaj ste vi lagali svojim staršem – ker se niste počutili dovolj varno, da bi se zaupali staršem, ker vas je bilo strah kazni – tako s kaznijo krepite neiskrenost namesto iskrenosti.

''Tudi majhni otroci (do treh let) nimajo dovolj razvitega prefrontalnega korteksa, ki je odgovoren za racionalne odločitve, da bi lahko povezal termin akcija-reakcija. Tako je otroka samo strah in se nauči čustva potlačiti. In ko osvojimo mehanizem potlačitve čustev, bomo to počeli vse življenje. Ne bomo se upali postaviti zase, ne bomo upali reči ne, ker nas bo strah osamitve/kaznovanja.''

Ko se jezite na otroka, se ustavite in vprašajte, kaj čutite!

Bibina svetovalka razlaga, da je jeza zgolj krovno čustvo, spodaj pod njo pa so drugi vzroki, ki nas peljejo v jezo, zato se počutimo nemočni, neslišani, spregledani, imamo občutek, da nismo dovolj dobri. Odkrili boste, da gre vedno za isti vzrok, ne glede na to, ali se jezite na otroke ali moža. ''In to je vaša rana, ki jo morate pozdraviti. Saj veste – nihče ne more pritisniti na vaše gumbe, če teh gumbov nimate. Če ste iskreni do sebe, si boste priznali, da otroke kaznujete iz lastne nemoči. Ko ne znate/zmorete vzpostaviti takšnega odnosa, da bi vas otrok upošteval. In vas to spravi v jezo in začnete delovati iz pozicije moči ter izberete kazen. Zato je vaša odgovornost, da se naučite drugih pristopov in boste znali konflikt izkoristiti za osebno rast in učenje skupaj z vašim otrokom.''

Zavedati se morate, da otroci pogosto ne sodelujejo, ker si želijo pristnega stika. ''Ker si želijo, da smo z njimi čuječi, da ne razmišljamo o drugih stvareh, mi pa tega pogosto ne zmoremo. Ko pa nas otrok spravi 'na obrate', takrat pa smo čuječi – imajo našo 100-odstotno pozornost. Tako tudi starši velikokrat z našo mentalno odsotnostjo spodbudimo odklonsko vedenje pri otroku.''

Posledice kaznovanja

Predavateljica izpostavlja, da majhni otroci ne ločijo dejanja od lastnega jaza. Tako ko otroka kaznujete, ta to doživlja, kot da je slab, da ni dovolj dober, da ga nimate radi, in to močno vpliva na samopodobo. Vedno znova se morate zavedati, da ni slab, le majhen je in se uči. Srednji prefrontalni korteks zori do 25. leta, zato naši otroci delajo napake, ker se učijo, pojasnjuje Dejanovićeva. ''Naloga staršev pa je, da se ne jezimo ob napakah, temveč da jih spodbudimo, da ob napakah iščejo rešitve. Odrasli se napak bojimo, ker smo sami bili kaznovani, ko smo jih storili. Pa so napake nujni sestavni del učnega procesa.''

Namesto kaznovanja učinkovitejši prijemi

1. Predlaga, da se zazrete vase, da si ne postavljajte meja v družbeni govorici, na primer: ''Tega se ne dela ...'', raje izberite 1. osebo ednine: ''Ne dovolim, da delaš xy.'' Priporoča, da so meje avtentične, kajti to bo priložnost tudi za vas, da pridete v stik sami s sabo in da zares začutite, katere so vaše osebne meje.

2. ''Vedno prevetrite tudi lastno čustveno stanje. Otrok ne more biti umirjen ob živčnih starših. Otrok bo zrcalil tudi vaše čustveno stanje. Zato je pomembno, da poskrbite zase. Da ste vi umirjeni. Zakaj mislite, da takrat, ko ste slabe volje, ko se vam mudi, ko ste živčni ... otroci najmanj sodelujejo? Zato ker zrcalijo vaš notranji nemir.''

3. Namiguje, da vedno poiščite vzrok za odklonsko vedenje vašega otroka, kajti noben, ki je umirjen in povezan s svojim staršem, se ne bo tako vedel. ''Odklonsko se vedejo takrat, ko se slabo počutijo. In odrasli moramo prekiniti odklonsko vedenje, postaviti meje in se z otrokom pogovoriti.'' Povejte jim, kako se čustvom reče in tudi, kako jih lahko primerno izrazi. Omenja, da je to velik izziv za odrasle, ker tudi mi ne vemo povsem točno, kako naj se soočimo z neprijetnimi občutki, ker nas tega nihče ni naučil, ker smo bili kaznovani, ko smo čutili neprijetne občutke, ker so naši starši to doživeli, kot da jih ne spoštujemo.

Zaključuje, da starše čaka veliko dela na sebi, ko se bomo znali spoprijeti z lastnimi neprijetnimi občutki na konstruktiven način, bomo to znanje znali predati svojim otrokom.