Izbruhi jeze in agresije so pogosti med prvim in tretjim letom starosti
Med prvim in tretjim letom otroci postajajo vedno bolj samostojni in neodvisni, a ker še nimajo razvite sposobnosti samokontrole, imajo pogosto izbruhe jeze in agresije. Pri teh letih prav tako še vedno ni razvita njihova empatija, kar pomeni, da se še ne more vživeti v občutke drugih in se ne zaveda, da s svojim agresivnim vedenjem lahko koga poškoduje ali prizadene. Izbruhi jeze in agresije torej niso nič nenavadnega, če pa gre za vedenje, ki se ponavlja in je vedno pogostejše, je to lahko znak, da so se v otroku nakopičila negativna čustva, kot so ljubosumje, strah, tesnoba in osamljenost, zaradi katerih grize, praska in se pretepa. Takšni otroci potrebujejo strokovno pomoč, njihovega vedenja pa starši ne smejo ignorirati, saj lahko odrastejo v agresivne odrasle. Torej nekaj agresivnega vedenja do tretjega leta je normalen del razvoja, ki pa ga morajo starši in vzgojitelji kljub temu dosledno in odločno brzdati.

Kaj narediti?
Starši se pogosto znajdejo v stiski, ko ne vedo, kaj narediti, ko ima njihov otrok izpad. Verjetno se je tudi vam že pogosto zgodilo, da se je med jutranjim oblačenjem, ko se vam je mudilo v vrtec, upiral, brcal in trmaril. Ali pa ima izpade trme ob večerih, ko si mora umiti zobke in se pripraviti za spanje. To so zelo pogoste okoliščine, v katerih je dobro upoštevati nekaj nasvetov.
Kot prvo je zelo pomembno, da ostanete mirni in se ne razburite. Bodite dosledni in se primerno odzovite vsakič, ko se otrok vede neprimerno. Poskusite ga potolažiti, se z njim pogovoriti in mu jasno povedati, da se tako ne more vesti. Strokovnjaki pojasnjujejo, da je pomembno, da otroku pomagate prepoznati jezo z besedami: "Vidim, da si jezen/jezna ..." Naučite ga prepoznati svoje občutke, da bo v prihodnje znal prepoznati jezo in kaj povzroči agresivno vedenje. Morda je to lakota, tesnoba, utrujenost ali prekinitev rutine. "Navadno so otroci jezni takrat, kadar se ne počutijo dobro. V njihovi notranjosti je nekaj tako močnega, silovitega, kar jih preplavi in česar ne zmorejo predelati, kaj šele nadzorovati. Takrat nekateri deli njegovih možganov ne delujejo kot celota, zato potrebujejo ob sebi umirjenega in ljubečega starša, ki se je s svojim otrokom pripravljen najprej čustveno povezati," pojasnjuje Alenka Lanz, zakonska in družinska terapevtka.

Otrok mora vedeti, da je takšno vedenje neprimerno in da obstajajo meje, ki jih mora upoštevati. Če tega ne bo naredil, bodo sledile logične posledice, kot je prepoved gledanja risank za določen čas ali pa odvzem njegove igrače. "S prepovedmi ni nič narobe, kadar so postavljene primerno, glede na razvojno stopnjo otroka. Meje so nujne, brez njih otroci ne čutijo varnosti. Tudi kazni so povsem na mestu, kadar so sorazmerne, predvsem pa vnaprej določene, predvidljive, kadar otrok ve, kaj ga čaka, če se za tako odloči. Kazen otroku odvzame nekaj, kar je zanj pomembno. Takrat začuti posledice svojih dejanj, se tem pa se uči prevzemati odgovornost za svoje življenje." Izpade agresije lahko omilite tudi tako, da mu ne pustite gledati risank in filmov, ki vsebujejo veliko agresivnih prizorov in vplivajo na njegovo vedenje, obenem pa je zelo pomembno tudi to, da ga, kadar se lepo vede in je priden, pohvalite.
Treba je vedeti, da med otroki prihaja do fizičnega kontakta in da je to nemogoče preprečiti. Kar pomeni, da jih bo nekaj zagotovo preraslo v nasilje. V takšnih primerih morajo biti starši med seboj in z vzgojiteljico usklajeni in otroku pojasniti, da obstajajo določena pravila doma in v vrtcu, ki jih mora upoštevati. Naučiti se mora izraziti svoja čustva z besedami in ne z brcami, grizenjem ali kričanjem. Če gre v skrajne primere in ni druge rešitve, se lahko posvetujete tudi s psihologom ali poiščete drugo strokovno pomoč.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV