Jure je moj starejši brat. Že v zgodnjem otroštvu sva bila zelo zaščitniška drug do drugega, četudi zaradi razlike v letih nisva nenehno tiščala skupaj. On se je raje igral zunaj s svojimi prijatelji, jaz pa sem se, kot ostale deklice moje starosti, igrala s punčkami.
Oče je preminil, ko sem bila stara devet let; imel je raka na prostati. Grozen občutek, ko izgubiš človeka, ki ti je pomenil vse na svetu. Mama izgube dolgo ni prebolela, v svoji žalosti je tako pogosto pozabiljala na naju. Edini moški v družini je ostal moj brat, ki je prevzel večji del skrbi zame. Pogosto je skuhal kosilo, opral oblačila, preoblekel posteljnino, pospravljal po stanovanju in mi pomagal pri pisanju domače naloge. Zanimivo, da je bil prav on tisti, ki me je naučil večine hišnih opravil, kar sem že takrat na svoj otroški način cenila. Kajti bratje mojih sošolk ter prijateljic so bili pravo nasprotje. Jure pa je bil drugačen, skrben in za svoja leta zelo odgovoren. Ljudje so dejali, da je tak, ker ni imel izbire, sama pa sem še vedno prepričana, da je to le del njegovega karakterja.
Ko sem bila stara 10 let, sva se odtujila. Zdelo se mi je, kot da mi moj veliki brat počasi polzi iz rok. Nič več ni imel časa zame, za moje težave, pogosto je bil zdoma, v družbi svojih prijateljev. Danes vem, da je bil v obdobju pubertete, takrat pa sem menila, da me ne mara več. Pogosto sem jokala, saj sem zelo pogrešala njegovo družbo.
Štiri leta kasneje nama je mama predstavila svojega novega fanta. Takrat sem bila v puberteti jaz in zdelo se mi je nesprejemljivo, da bi očetovo mesto zasedel nekdo drug. Do obeh sem se vedla prezirljivo in nenehno kovala načrte, kako bi jima grenila življenje. Mame enostavno nisem želela razumeti, niti ji nisem prisluhnila, kadar mi je skušala pojasniti, da ima pravico do tega, da ljubi in je ljubljena ...
Imela sem občutek, da sem sama na svetu. Vedla sem se uporniško, da bi pritegnila mamino in bratovo pozornost. Da bi videla ali me imata sploh rada, sem pobegnila od doma. Ne daleč, pravzaprav sem v joku tekla po ulici in se smilila sama sebi. Doma sem pustila poslovilno pismo, v katerem sem zapisala, da ju za vedno zapuščam. Smešno? Meni se takrat ni zdelo, pa tudi danes se mi ne zdi, saj vem, da je bil to klic na pomoč. Enakih misli je bil Jure … Z avtom me je iskal po naselju in me kmalu tudi našel. Kričala sem nanj, naj odide, da je kreten in ga ne želim več videti, on pa me je zagrabil in me brez besed odnesel v avto. Potem ko sem mu izrekla tisoč in eno psovko in sem le še hlipajoče zrla skozi okno, je spregovoril. Povedal mi je, da me razume, da ve, kako se počutim, vendar moram tudi jaz razumeti mamo. Obljubil mi je, da si bo vzel več časa zame, da se zaveda, da sem bila v zadnjem obdobju prepuščena sama sebi. Čeprav sem se delala, da mi ni mar za njegove besede, mi je v srcu postalo toplo. Dobila sem upanje, da le nisem sama na tem svetu.
Naslednje tedne sva pozne popoldneve preživljala skupaj. Veliko sva kuhala, gledala filme, vodila psa na sprehod, celo v kino sva se nekajkrat odpravila. Bilo mi je lepo in postopoma sem pričela na mamino zvezo z Janezom gledati drugače. Iskreno sem ji privoščila srečo in ji to tudi povedala.
Z Juretom sva postala vse bolj navezana drug na drugega. Pogosto sem med gledanjem televizije zaspala na njegovi postelji, ko pa sem se sredi noči prebudila in hotela oditi v svojo, me je vedno pocukal za roko in mi dejal, naj spim naprej ... Običajno sem to tudi storila, ne da bi pomislila, da najina vez prehaja v razmerje, ki je med bratom in sestro prepovedano.
Dolgo si nisem priznala, da čutim do njega več kot le sestrsko ljubezen. Pri njem je trajalo še dlje, nenazadnje je bil starejši in razumnejši od mene. Na trenutke sem se svojih čustev tako bala, da sem namenoma zanetila prepir, ki me je vsaj za dan ali dva oddaljil od njega.
Ne vem, zakaj sva se ravno midva znašla v vrtincu te nenavadne ljubezni. Preklela sem boga, mamo, njega, še najbolj pa sebe in moje noro srce. Poznate občutek, ko te v prsih tako boli, da ne moreš jesti, spati, razmišljati, živeti? Poznate občutek, ko boli ljubezen? Seveda, mnogi veste, niti sanja pa se vam ne, kako je, če tako čutiš do svojega brata. Kolikokrat sem rjovela od jeze, obupa in bolečine, razjarjeno cepetala, brcala in pretepala blazine! Neštetokrat! Kolikokrat sem se ga lotila s pestmi in ga jokaje prosila, naj odide od doma, ali pa bom to storila sama … Neštetokrat … verjemite mi … neštetokrat.
Ko sem prvič okusila njegove ustnice, so bile slane od solza. Ko sva se prvič ljubila, sva drgetala od strahu … Borila sva se z razumom in ljubeznijo in prisežem vam, da če bi za trenutek podvomila v svoja čustva, ne bi nikoli v življenju sprejela tako norih odločitev, kot sva jih kasneje.
Razmerje sva seveda skrivala, čeprav sva vedela, da je le vprašanje časa, kdaj bo posumila mama. In res je … Ne bom opisovala, kako, pretežko bi bilo zanjo, za vse nas, če bi razgalila tudi njeno stran zgodbe. Bila je pred tako veliko preizkušnjo, da nanjo ni znala pravilno reagirati. Sicer pa, kakšna je prava reakcija na novico, da imata sin in hčerka razmerje? Morda je odgovor materina brezpogojna ljubezen ... Morda, ona se je na koncu zanjo tudi odločila.
Je ljubezen lepa in sladka? Jaz je ne poznam take. Zame je boleča in grenka. Grenkobo sem okusila, ko sem zanosila. Ljudje so nama vasico, v kateri sva živela od rojstva, spremenili v pekel na zemlji. Prejokala sem vso nosečnost, ko pa so se razmere po rojstvu sina poslabšale, je bil čas, da sprejmeva odločitev v njegovo dobro. Le kako naj bi dovolila, da odrašča v takem okolju? Tako smo zapustili nekoč prelepo vas na Gorenjskem; misel nanjo mi še danes povzroča drget in slabost … Ti ljudje … Lahko je soditi, veliko težje pa je, ko si sojen. Čustva so včasih močnejša od razuma in prisegam na sina, da ne bi nikoli sprejela te odločitve, če ne bi tako močno ljubila …
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV