Največji junak ljubljanske porodnišnice težek le 580 gramov

V 25. tednu nosečnosti sem imela redni pregled pri ginekologu. Zdravnica je opazila, da najina mala biba malo zaostaja v rasti, v laboratorijskih izvidih pa je pisalo, da imam malenkost povečane beljakovine. Še vedno to ni bilo nič dramatičnega, ampak se je vseeno odločila, da me pošlje na pregled v bolnišnico. Tako sem noč preživela v bolnišnici, naslednje jutro pa se je moje stanje nekoliko poslabšalo. Krvni tlak mi je zrasel, ampak še vedno sem se počutila odlično. Po vseh preiskavah so me že skoraj poslali domov, a so mi naredili še zadnji ultrazvok, na katerem je zdravnik opazil manjšo razpoko. Odločili so se, da me pošljejo v UKC Ljubljana.

Dramatični petek

Bila je sreda, 12. 9. 2012. Tam so me namestili v sobo in nadaljevali preiskave. Nič ni kazalo na kaj dramatičnega, vse do petka, 14. 9. 2012. Stanje se mi je začelo nenadoma slabšati. Opazili so še večjo razpoko na maternici, pretoki so bili vedno slabši, krvni tlak sem imela že zelo visok, število beljakovin v urinu se je povečevalo, obenem pa mi je urin zastajal v telesu. V treh dneh sem se zredila za osem kilogramov, drugače pa v vseh mesecih nosečnosti samo šest kilogramov. Tudi počutila sem se vedno slabše, zato sem morala strogo ležati in piti čim več tekočine. Dobila sem tri injekcije za hitrejši razvoj pljuč najine male bibe.

Ko so me začeli izgubljati …

V soboto zvečer me je začelo v trebuhu zbadati in bolečina se je širila proti hrbtenici. Nisem več zdržala, zato sem poklicala medicinsko sestro na oddelku. Priključili so me na CTG, ki je pokazal številne popadke. Le-ti so se stopnjevali, zato so me takoj odpeljali v porodno sobo in poklicali mojega moža. Tam se je moje stanje samo še poslabšalo, začelo se mi je vrteti in bliskati pred očmi. Mož mi je ves čas dajal ledene obkladke na čelo. Ko so me začeli izgubljati, so morali narediti carski rez.

Tako drobcen, tako nemočen …

Tako sem 16. 9. 2012 nekaj minut po 12. uri rodila 580 g težkega fanta. Takoj so ga intubirali, saj sam ni dihal. Dali so ga v inkubator in odpeljali na intenzivni oddelek za novorojenčke. Tudi mene so takoj odpeljali na intenzivno nego. Mož je šel takoj pogledat najinega fanta. Ni se mogel načuditi, da lahko kaj tako drobcenega in nemočnega preživi.

Ko so me prebudili, se nisem zavedala, kaj sploh se je zgodilo. Sestre so mi pozneje povedale, da sem rodila fantka in da je trenutno stabilen. Kmalu je k meni prišel tudi mož, objel me je, solze v njegovih očeh so mi povedale vse. Ves čas mi je govoril, da je majhen, a si tega nikakor nisem mogla predstavljati.

Po štirih dneh sem ga prvič videla … Nikoli ne bom pozabila teh občutkov! Zelo me je skrbelo zanj in bala sem se najhujšega. Njegovo stanje se je po nekaj dneh še poslabšalo. Izgubil je na teži, tako je imel komaj 520 g. Vsakič, ko je prišla medicinska sestra v sobo, sem se bala slabe novice. Tako sem ga obiskovala trikrat dnevno in čez nekaj dni tudi prvič položila svojo roko na njegovo drobceno glavico. Kar nekaj časa je še potreboval kisik. Povedali so nama, da bo šel s kisikom tudi domov.

Res je največji junak!

Njegovo stanje se je izboljševalo in po dolgih treh mesecih sva končno doma. Tri dni pred odpustom je začel dihati sam brez vse pomoči! Naš borec ima danes 2500 g in je popolnoma zdrav in zelo priden dojenček. Res je največji junak v najinih očeh! Zelo smo srečni, da ga imamo.
 

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na