Deček, ki je ob rojstvu tehtal manj kot dva kilograma

Žal sem med tistimi, ki ji ni bilo dano, da bi uživala v brezskrbni in božanski nosečnosti. Polno pregledov, dvomljivih pogledov, nespodbudnih mišljenj … Nič pozitivnega. Optimizem je veljal do konca. Suvereno sem stopala v vsak dan na poti proti koncu nosečnosti, čeprav ni bilo lahko, ampak samo tako in na tak način sem lahko dočakala svoj dan … Vsak dan bolj odločena o tem, da bo vse v redu.

Bilo je januarja, skoraj dva meseca pred rokom. Neznana bolečina, občutki, ki jih nekako še do danes ne znam opisati in opredeliti. Sprva sem to bolečino nekako zanemarjala, ker sem bila vajena celo nosečnost takšnih in drugačnih bolečin praktično vsak dan. Še naprej sem gledala film, ki se je vrtel – Harry Potter, prvi del. Del, ki sem ga gledala že nekajkrat in jasno sem ga bila naveličana. Sredi filma sem vstala, da bi šla spat … Pa je iz mene začela teči voda. Nisem takoj dojela dogajanja, ker je bilo prezgodaj. Potem pa panika, jasno. Še dobro, da je porodnišnica nekaj korakov stran od doma, pa še to je bilo tisti večer skoraj predaleč.

Zgodaj, prezgodaj ...

Bila sem sama, z mamo, partner je bil skoraj 300 kilometrov proč na službeni zabavi. Vse je šlo tako hitro, da ga nisem uspela niti poklicati. Po vseh nujnih pregledih ob sprejemu je zavladala še večja panika, ker je bilo vse videti tako, kot da se bo začelo. Predvidena sem bila za carski rez zaradi vseh težav in zaradi prečne lege. Pred mano je bila tudi ena, ki so ji delali carski rez, zato je nastala gneča. V operacijsko sem prišla pravočasno, vse so lepo poštimali tako, kot je bilo v načrtu. Rodila sem 6. 1. 2010 ob 00.14, na bratov rojstni dan …
Sina sem zagledala šele okoli 6.00; tako majhen, tako lahek, mali pikec. Ni imel niti dveh kilogramov. Tudi partnerju je zastal dih, ko ga je prvič videl. Nihče se ni zavedal, da bo tako majhen.

Solze sreče in skrbi so bile prisotne, katere so bile večje, še danes ne vem.

Pred nama je bilo kar naporno obdobje, ampak sva ga zelo uspešno preživela. Patrik bo kmalu star 3 leta. Še vedno se mu vidi, da je nedonošenček. Je majčken in suh, ampak zelo lepo napreduje in se razvija.
Enkrat sem celo izjavila, da sem vesela, da se je rodil toliko prej, da sva se lahko prej spoznala in se prej začela crkljati.
Kakor koli, ne glede na vse težave in skrbi, ki so me spremljale med nosečnostjo, je bil dan, ko se je rodil Patrik, verjetno najbolj popoln v mojem življenju do zdaj.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na