Resnična zgodba: Zakaj, če pa ni bil kriv?!

Od nekdaj so me privlačili jekleni konjički. In super, da so me, sicer na motozboru ne bi srečala njega. Motorista, ki je štiri leta pozneje postal moj mož. Starši so se mojega navdušenja nad motorjem – in še bolj, ko sem privarčevala dovolj, da sem si priborila domačo garažo, v kateri sem parkirala svojega – bali. Mami je vedno trepetala, ko sem šla zdoma, čeprav tega nikoli ni priznala. ''Počasi vozi,'' so bile vedno njene spremne besede, ko me je pobožala po čeladi. To je bila njena popotnica. Ovinki, cesta, sonce, užitek, svoboda ... težko je opisati, kaj doživljaš ob vožnji na motorju. Vedno se mi je zdelo nekaj neprecenljivega, da sem sredi sobotnega dne sedla na motor in šla ... šla pogledat na slovensko Koroško, do morja, kamor koli. Svobodna kot ptica. Motorji te zasvojijo ...

Boli me, ko pomislim, kaj vse sem slišala o motoristih. Slišala in še več prebrala. Igor je umrl na nedeljsko popoldne, ko mu je cesto zaprl voznik osebnega avtomobila. Ni bil kriv. Bil je sam, šel je samo en krog ... ''Ko se bo pikica zbudila, bom nazaj,'' je rekel, me objel in se odpeljal. Z domačega dvorišča sem gledala po ulici za njim in mu sledila z otroškim vozičkom. Tudi en krog. Le da sem prišla domov. Tisto popoldne je bilo ... Ne morem obujati spominov nanj, ker me stisne v vsakem kotičku telesa. Čakanje, zakaj ga še ni ... Klic maminega bratranca, da je tam pri njih počilo, ali je Igor doma, rdeč motor, kaj če je Igor, pojdite pogledat, zdi se mi, da je ... Igor?! Pikico je vzela moja mami, jaz pa sem šla z bratom na kraj nesreče, dobrih pet kilometrov od nas. Še vedno je ležal na cesti. Igor. Prihod mrliškega avtomobila. Tresla sem se. Visela sem čez odbojno ograjo in bruhala ... Moja pikica, poroka, Igor, porod, poročno potovanje, motor, najina slika na nočni omarici. On mrtev sredi ceste. Minila so več kot štiri leta, pa se mi zdi, da nimam čistega spomina na tisti dan. Z izjemo njegovega obraza. Krvavega obraza. Hodim k terapevtki, ki pravi, da bom preživela, ker moram, ker imam čudovito deklico, ker imam vse spomine nanj, ker sem stara 33 let. Trudim se, vsak dan posebej in vsak dan od začetka. Zavoljo najine pikice.

Novica o smrti ''še enega motorista'' je bila precej hitro po nesreči na internetni črni kroniki. To vem, ker je soseda rekla, da jo je prebrala. Sama sem jo, ko je bila že opremljena z začetnicami njegovega imena. Kaj mi je bilo takrat, da sem šla brat komentarje pod člankom, ki je jasno nakazoval, da moj Igor ni bil kriv. NI BIL KRIV! Zakaj ne vzamejo teh zlobnih besed nazaj?!

''Itak so vsi motoristi norci'' in podobno sem brala, po licih pa so mi tekle solze. Solze, ki jih nisem mogla ustaviti. Tako me je našla mami, ugasnila računalnik in me objela, v uho pa zašepetala, da mi ni treba brati tega, ker samo mi vemo, da je bil Igor dober šofer. Čutila sem se napadeno, zakaj ljudje, ki imajo preveč časa, pišejo bedarije! Je pravica do izražanja mnenja brez utemeljevanja ali poznavanja res močnejša od resnice!!! Igor je bil dober motorist. In družba, najini prijatelji motoristi, so dobri vozniki. So starši! Očki vozniki in mamice sopotnice, ki so za hobi izbrali čelade – ki čuvajo svoje življenje zavoljo tistih malih glavic, ki jih čakajo doma. So izjeme, seveda so, a saj so povsod.

Prodala sem svoj motor. Igorjevega razbitega smo imeli na domačem dvorišču še kakšen teden po nesreči, potem sta obe najini jekleni ljubezni šli. Enega majhnega je moja pikica parkirala na njegov grob. Tja, pod spominsko ploščo, na kateri je ime, ki tam še ne bi smelo biti, ga je parkirala, zato da bo ''ati vedel, da ga mora priti k nama iskat'', je rekla. S solznimi očmi sem mežikala v nebo in si nato brisala čevlje, da me ne bi videla jokati. Stara je štiri leta in ve, da je bil ati zaljubljen v njo, mamico in motor. In ko sediva na robniku groba in se pogovarjava, čutim, da smo skupaj. Tega si nisem želela, naše življenje bi moralo biti drugačno.

Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na