... sopihajoča lokomotiva, ki zna tudi kričati in med krčevitim stiskanjem roke svojega partnerja tudi občasno prekleti, ker ji je vse to zakuhal (pustimo podrobnosti kako). Že v naslednjem prizoru obkrožena s šopki dehtečih rož in baloni vsa blažena (sumimo, da tudi naličena) v naročju drži svojo novorojeno štručko, nad njo pa se sklanja novopečeni očka in še pol sorodnikov ter prijateljev. No, pri nas je bilo zelo drugače, le »bad hair day« pričeska – ta je pa bila.
''Akcija, to je to,'' je ob enajstih zvečer med naglim skokom po brisačo oznanil mož. Snežno belo, lepo vas prosim. A tako je, če ti odteče voda, zdaj vem, vedno me je zanimalo (mislim – vedno, kot osnovnošolka nisem ravno o tem razmišljala, pač zadnje čase) sem tiho pomislila. Naglas pa: ''Ne te bele brisače, a ne vidiš, da je snežna. Drugo.'' Eno, ki je ni podarila tašča, da bova ''vedela, kakšne so bele cunje.'' Vidite, ženske še v porodnih bolečinah mislimo na celostno čistočo svojega doma, pa čeravno smo sicer privrženke slonokoščeno in umazano bele barve. Tako sem z ogromno plažno črno brisačo med nogami (mož se je bal še enkrat brcniti mimo z napačno izbiro, čeprav je bilo očitno, da ne odhajava na kopanje) še zadnjič odracala na stranišče. Gospod pa čez nekaj minut za mano in nad glavo mi začne mahati z mojimi spodnjimi hlačkami: ''A pa si ti prepričana, da ti je odtekla voda? Ker tega je bolj malo. A ni tako, da bi moralo …'' A ga lahko nekdo utiša, prosim? ''Ja, prepričana sem, no!'' Hudirja, tale prva porodna doba iz mene izvablja neko tečnobno razpoloženje. In to, da gledam svoje spodnje – žal ne ''XS čipkaste hlačke'', pač pa raztegnjene hlamudrače, vse to samo še spodbuja. No kaj, sem pač v zadnjem mesecu zmazala pol kilograma izbranih čokoladnih bonbonov. Dobro, priznam, v 14 dneh, ampak so bili posebna izdaja, veste. Na poti do porodnišnice sem se poskušala osredotočiti na glasbo radijske postaje; Eros je pel Piu bella cosa. To te spominja na poletje, morje, misli na to … Mož me nekajkrat zaskrbljeno vpraša, če me boli. Ne vem, a me? Najbrž že, tako vse telo obsegajoča bolečina je, oddaljena …
Če kaj boli? A se šalite!
Oddaljena, pa kaj še! V sprejemno sobo porodnišnice sem stopila nestrpna, zgrbljenih ramen in prav pošteno me je zvijalo. Sicer prijazna sestra na vratih pa: ''Ja, kaj pa je?'' Oooo, kaj pa vem, malo bi si ogledala tole stavbo, pa kakšno kavico bi spila lepo prosim … Ja rodila bom, hudirja! Seveda sem izdavila samo: ''Voda mi je odtekla.'' Potem mi obelodanijo, da sem odprta že šest centimetrov (mož navdušen), naj grem samo pod tuš, nato v porodno sobo, ker bom v roku dveh ur rodila. ''Ne, a res?'' sem bila presenečena. Joj, a mi je bilo treba zjutraj hiteti vstati iz postelje, da sem pekla palačinke, mar bi še spala, da bi si odpočila za vse, kar prihaja. Pa kaj se mi je bilo treba napokati tistega poznega kosila s poobedkom in potem doma pojesti še zadnje tri čokoladne bonbone. V svoj zagovor lahko povem, da sva tisto usodno nedeljo z možem praznovala prvo obletnico poroke; a naj bi rekla sladici ne? Ko sva odhajala, nama je natakarica zaželela vso srečo. Niti slutila nisem, da jo bom čez nekaj ur res držala v naročju.
Ampak lepo po vrsti, najprej se moram še stuširati, kar se izkaže za zelo blagodejno. V porodni sobi me spet objame strah pred neznanim, pravzaprav že dokaj znanim, ko iz sosednje porodne sobe ujamem obupane krike, da ne zmore več. O bog, kaj me čaka? ''Zapri vrata!'' zasikam možu. Potem se izmenjaje zvrsti še nekaj mojih ukazov v slogu: ''Vodo.'' ''Hitro. Zmoči krpo. A lahko ne s hitrostjo polža!'' Pravijo, naj diham v masko. Ne bi, me je strah, ne bi bila rada zadeta. Oni pa, da moram biti, da bom lažje in hitreje rodila. Hm, dolgo časa sem poslušala svarila pred alkoholom, cigaretami in drugimi opojnimi substancami, potem pa pride človek takole v porodnišnico … Lažje? Hitreje? Bi, lepo prosim. In sem vdihnila, prvič plaho, potem globoko, globje, s celimi pljuči … in naenkrat, kot bi nevidna roka udarila po struni, nekje v moji glavi zapiska, sledijo čudni zmedeni prizori … Sanjam? ''Nič vas ne slišim,'' zaslišim svoj nekam tuj panični glas. Potem se mi zdi, da se vse skupaj ne dogaja meni, da to nisem jaz, da bom najbrž izgubila razum ali pa najmanj umrla. Med dihanjem v mislih hitro preverim: jaz sem Milka Oblak, Jurčkova pot deset, ena nula nula nula Ljubljana. (Seveda to niso moji resnični osebni podatki, varovanje zasebnosti pa to, saj razumete.) Ok, še vem. Štetje, dajmo: ena, dva, tri, do deset. Znam. Pa pustimo matematiko, nikoli ni bila moje močno področje. Kaj če bi nekaj malega zmolila, saj sem vendar v stiski. Zdrdram Zdravo Marijo. Znam. Ja, očitno sem prisebna, zakaj imam potem ves čas občutek, da mi manjka kakšno kolesce ali dva? Čas postane nekaj zelo relativnega, popadki prežemajo vsako vlakno mojega telesa – je to konec enega ali se že začenja novi? Možu se zaupam, da se mi vse to zdi neresnično. On pa: ''Lubi, rodila boš, dobro ti gre.'' In jaz: ''Ne, a res?!'' Moje oči zaznajo napis nad posteljo: ''Naj se rodi sreča.'' Potlej bo že res, rojevam. Hmm, naslednjič bi si lahko s seboj prinesla svoje napise: ''Draga Milka, če se ti slučajno dozdeva, da umiraš, se motiš. Samo rodila boš. Prisežem. Vse bo v redu.'' Po dobri uri v porodni sobi, ki se meni zdi kot nekaj zmedenih dvajset minut, mi pravijo, da bom potiskala. ''A res, že?'' sem nejeverna. Najprej me zajame nov val strahu, nato se po odstranitvi maske zavem, da sem po domače povedano 'brihtna kot sova'. Aha, potiskati. O tem sem pa brala, to pa vem, kako gre. Mah ja, po prvih nekaj poskusih, ko mi napotke o vdihu in potiskanju daje celo moj mož, čakamo novih deset popadkov. Da se otrok 'matra' me opozorijo. Kako, če sem pa tukaj komaj dobro uro?! Zajame me obup, kaj delam narobe. Oni pa da nič, da mi gre dobro. Res? Deset, enajst … petnajst. ''Pokliči babico!'' Prvič se tako močno zavem intenzivnosti bolečine, da pomislim, če se bo tole še nadaljevalo, pa res rečem za protibolečinska sredstva. Ponovi vajo. Globoko zajamem zrak, potisnem, zdi se mi, da z nadčloveško silo, iz mene se izvije dolg, močan krik. Ne zaradi bolečine, pač pa zaradi sile moči, ki jo zberem. In še enkrat, pa spet. Grabi me strah, da ne bom zmogla. Mož navija kot na nogometni tekmi, babica daje navodila, sestra se mi meče na trebuh – občutek imam, da se bom zadušila, kako naj potem potiskam, lepo vas prosim! Potem pa le: ''Glavica je zunaj!'' Si malo oddahnem, ker to je super, najtežji del je za mano, a ne. O tem sem brala, veste. Pa kaj še! Zberi se ženska, ti še ne veš, da rojevaš otroka, ki ima štiri kilograme, ti pa še 160 centimetrov v višino ne! Spet vdih, potisk, krik. Aaaa! ''A bom umrla?'' še zadnjič obupano vprašam. Sestra pa v smehu: ''A, dajte no, lepo vas prosim, bom jaz prej kot vi. Devetnajst minut čez drugo bi bilo lepo, če bi rodili, da bomo prosti.'' Babica pa: ''Ja, dobro ste ga poredila.'' Očitno misli otroka, ne moža, saj se zadnje čase nisem kaj prida kulinarično udejstvovala v kuhinji. Kaj naj rečem – presneti čokoladni bonboni. Vdih, potisk, aaaa in dvajset minut čez drugo uro: ''Mveeeee!'' Pravijo, da je fantek. ''Vem.'' Nekako vem tudi, da je z njim vse v redu, pa vseeno preverim. Dajo mi ga na prsni koš. Pomislim: kakšna spolzka dojenčkasta gmota. 4005 gramov in 54 centimetrov – no, mojih genov za višino očitno ni prevzel. Vdanost materi pa taka.
Ima pa moje ustnice, a v njih vidim možev nasmeh. Ima njegove oči, a v njih ujamem svoj pogled. Je moj, njegov, najin, pa vseeno predvsem sam svoj. In rodila se je sreča.
Svoje mnenje lahko izrazite na naši Facebook strani ali pa se nam samo pridružite s klikom na
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV