Za fasado popolne mame: pretresljiva resnica o materinski zlorabi

Navzven je bilo vse videti popolno. Lep dom v elitni soseski, brezhibno urejena mati, zasebna šola in skrbno zlikane uniforme. Vsi so verjeli, da gre za idealno družino. A za zaprtimi vrati se je dogajala resnica, ki je bila vse prej kot bleščeča. 

"Zunanjemu svetu je bila moja mama popolna. Za zaprtimi vrati pa je bila pošast," pravi danes odrasla ženska, ki je bila kot otrok žrtev materinske zlorabe. Njena mama je imela mejno osebnostno motnjo, kar je pomenilo nepredvidljive izbruhe jeze, psihično in fizično nasilje ter popoln čustveni prepad med materjo in otroki: "Molila sem, da ne bi prišla domov. Skrila sem se v kopalnico in komaj dihala," se spominja. Poslušala je zvok ključev v ključavnici, pok vrat in oster korak pet na lesenih tleh. Njeno telo je zaznalo nevarnost, še preden je razum znal ubesediti strah.

Za svet glamurozna, za otroke grožnja

Njena mati je bila navzven prava dama – lepa, samozavestna, vedno brezhibno urejena. Ljudje so jo občudovali, a doma je vladal strah. Ni potrebovala razloga, da eksplodira. Dovolj je bil postrani pogled in že sem ležala na tleh, pripoveduje.

Ko ju je sosed po krivem obtožil kraje pošte, se mati ni potrudila poiskati resnice. Namesto tega je njo in sestro tako brutalno pretepla pred njegovimi očmi, da jo je prosil, naj preneha. Ni mogla. Ali pa ni hotela.

Tudi ko so bile posledice nasilja vidne, okolica ni ukrepala. Babica, ki je nekoč opazila modrice na njenem hrbtu, je na iskreno priznanje odgovorila: "Tvoja mama te ima res rada." Ta stavek je bil dovolj, da je razumela: nihče noče videti, kaj se v resnici dogaja.

Oče, ki je izginil, in sanje, ki so bile za vedno ukradene

Starša sta se ločila, ko je bila stara štiri leta. Oče, uspešen podjetnik, je želel med ločitvijo zaščititi svoje premoženje, zato ga je prenesel na osebo, ki ji je zaupal. Nikoli ga ni dobil nazaj. Izgubil je vse. Po tem se nikoli več ni pobral. Postal je alkoholik in počasi zapil samega sebe v smrt. Včasih je spal celo na ulici. Tragičen padec, ki je njo in sestro pustil sami z mamo – ta pa je imela zdaj popoln nadzor in nihče ni več mogel posredovati.

Mati je kaznovala brez mere. Če je zamudila pet minut, jo je brcnila v trebuh. Če je iz trgovine prinesla napačno različico zemljevida, jo je udarjala po glavi – pred prestrašenimi prijatelji, ki so se skrili za drevo. Včasih jih je vrgla iz avta in jih prisilila, da so domov hodili kilometre peš – stari komaj sedem ali osem let.

Kot otrok je bila izjemna plavalka. Trener je dejal, da ima potencial za velike dosežke. Tisti teden jo je mama izpisala. Povedala je, da je postajala preveč mišičasta in da je trening predrag. Leta pozneje je babica vprašala, zakaj je nehala: "Rekla sem, da si mama ni mogla več privoščiti." Babica pa je odgovorila: "Ampak jaz sem še vedno plačevala tvoje ure."

Zakaj ni nikoli povedala? Zakaj ni pobegnila? Zakaj ni povedala nikomur?

"Ker je bila moja mama. Ker sem verjela, da če se bom dovolj trudila, me bo morda imela rada. Morda me bo nehala raniti." To je krut paradoks materinske zlorabe. Otrok si še vedno želi ljubezni od osebe, ki mu povzroča bolečino. In ker mu svet reče, naj molči. Svet reče: "Tvoja mama te ima res rada." In za seboj zapre vrata.

Čeprav se nikoli ni počutila nevredno, priznava, da je odraščala z nizko samopodobo in nagnjenostjo k toksičnim odnosom: "Zloraba te nauči prenašati nelagodje. Da dvomiš vase. Da se opravičuješ, ker obstajaš."

Danes s svojim delom pomaga otrokom razvijati samozavest in čustveno odpornost – prav tisto, česar sama kot otrok ni prejela. 

Materinska zloraba obstaja – le redko govorimo o njej

Ko govorimo o družinskem nasilju, običajno govorimo o očetih kot storilcih in materah kot žrtvah. A resnica je pogosto bolj zapletena. Materinska zloraba obstaja: "Včasih se skriva za biseri, privilegijem in vljudnimi nasmeški. A modrice so prav tako globoke. Strah je prav tako resničen," iskreno doda v svojem zapisu za spletni portal Mamamia: "Svet ne vidi otroka, ki se skriva v kopalnici in se trudi dihati čim tišje. To je le drobec moje zgodbe. Preostanek je preveč grozljiv, da bi ga povedala. A govoriti moramo – zaradi otroka. Ne le zaradi tega, kar je bil, temveč zaradi tega, kar še lahko postane, če bomo dovolj pogumni, da povemo resnico."

Vir: mamamia