Vsaka solza je dokaz, kako močno te imam rada

Moje ime je Elena Mišigo in sem 28-letno dekle, ki ga je življenje julija 2024 postavilo pred težko preizkušnjo. Sem mamica triletnemu Lanu ter angelska mamica deklici.

Bilo je hladno februarsko jutro, ko sem se, polna pričakovanja zaradi zamujanja menstruacije, odpravila narediti nosečniški test. Globoko v sebi sem čutila, da se nekaj dogaja v mojem telesu, in res je bilo tako – test je bil pozitiven. Veselje in solze sreče, da nama je uspelo in da bo mali Lan postal veliki bratec, so me preplavili. Komaj sem čakala, da vidim partnerja, ko sva se popoldne oba vrnila iz službe.

Zaradi mojega slabega počutja in malega Lana, ki je imel komaj 23 mesecev, sva se odločila, da domačim veselo novico poveva že pred prvim ginekološkim pregledom. Prvi pregledi so potekali brez težav, a kmalu so se začela pojavljati ponavljajoča se vaginalna vnetja. Aprila, že po tretji dozi antibiotikov za vnetje v 13. tednu nosečnosti, so se pojavili močni krvavi izcedki. Partner me je odpeljal na urgenco, kjer so naju takoj napotili na ginekološki oddelek.

Naredili so ultrazvok in sledil je šok: "Gospa, maternični vrat se vam je začel odpirati." V tistem trenutku mi ni bilo jasno, kaj to pomeni, vedela sem le, da sem vprašala: "Je mogoče, da bom izgubila otroka?" Ginekologinja mi je odvrnila: "Jah, nič vam ne morem obljubiti, lahko pride tudi do splava." Celo noč sem jokala in molila, da bi moje dete ostalo živo in zdravo.

Sledila je vrsta preiskav, nato pa operativni poseg, pri katerem so mi s šivom učvrstili maternični vrat (cerklaža). Po skoraj 14 dneh v bolnišnici so me odpustili, vendar je sledilo strogo mirovanje, kar je bilo zelo težko tako zame kot za partnerja, ki je moral prevzeti vse hišne opravke in skrb za malega Lana. Srce se mi je paralo, ko si je Lan želel, da ga vzamem v naročje, a nisem smela. Vendar sem si rekla: vsemu se bom odpovedala, saj me na koncu čaka lepa nagrada.

Vse je kazalo dobro do 21. junija 2024, ko sem se odpravila na pregled morfologije v 22. tednu nosečnosti. Veselo sem pričakovala, da bom izvedela spol otroka. A med ultrazvočnim pregledom je nastala smrtna tišina, ginekologinja pa je rekla: "Gospa, tukaj ni vse v redu, vaš otrok ima velik cistični izrastek na trtici." Padla sem v popolni šok. Ko mi je pojasnjevala, da bom najverjetneje morala prekiniti nosečnost, se mi je svet porušil – vse sanje in načrti so izpuhteli.

Napotili so me v Ljubljano, kjer sta me pregledala dva ginekologa in potrdila diagnozo sakrokokcigealnega teratoma na trtici, velikosti 12 cm, skoraj kot glavica otroka. Med pregledom je eden izmed ginekologov izustil, da je punčka – punčka, ki sem si jo vse življenje želela.

Sledila je magnetna resonanca, ki je pokazala, koliko hrbtenice je v teratomu. Izkazalo se je, da najina punčka žal nima dobre prognoze za življenje. Po posvetih ginekologov in genetikov sva se s težkim srcem odločila, da nosečnost prekinemo.

Postopek je trajal štiri tedne. 18. julija 2024 me je partner odpeljal v porodnišnico, kjer so mi sprva dali tableto, nato pa so izvedli feticid – ginekolog je vbrizgal kalij klorid, ki je ustavil srce najine punčke. Spomnim se njegovih besed: "Gospa, končali smo, ni je več." Zjutraj, 19. julija 2024 ob 9:43, se je rodila najina punčka – v popolni tišini. Odločila sva se, da je ne poimenujemo in sva jo raztrosila v parku Zvončkov v Ljubljani.

Po porodu sem dobila vročino in morala počakati nekaj ur. Medtem sem poslušala otroški jok in srečne klice domov, sama pa sem bila s praznim naročjem. Po odpustu iz bolnišnice so se začeli notranji boji – občutek krivde, sram, izogibanje stikov in panika ob vsakem otroškem jokanju.

V tem času je bila moja največja opora partner Gašper, družina in prijatelji. Poiskala sem tudi strokovno pomoč pri psihologinji in se vključila v skupino Angelskih mamic, kjer si žalujoče mamice medsebojno nudimo oporo.

Danes ima najina punčka v dnevni sobi svoje mesto – odtise rok in nog, ultrazvočno sliko. Občasno jo obiščemo tudi na Žalah, kjer Lan prinese svečko sestrici.

Izguba otroka je boleča, a danes sem hvaležna za vsak trenutek, ki sem ga preživela z njo in za spoznanje, da sem močna ženska. Vsaka solza, ki še danes priteče, je dokaz, kako močno jo imam rada, čeprav nama ni bilo usojeno, da se spoznamo.

Dekle moje, mama te ima neizmerno rada in vem, da se bova nekoč spet srečali.