Tragična usoda Tanje: sin ji je kruto obrnil hrbet, sama v osami in brez pomoči

Tanja je skozi življenje prestala marsikaj. Njena poroka ni bila srečna – prav nasprotno, bila je polna nasilja in zlorab, kar je trpela leta, preden se je leta 1998 odločila za ločitev. Kljub bolečini je ločitev pomenila prvi korak k osvoboditvi.

Po ločitvi je s svojimi tremi otroki več let hodila od najema do najema stanovanja in sprejemala vsako delo, ki ga je lahko dobila, da bi preživeli. Borili so se za osnovno preživetje, a so skupaj vztrajali. Otroci so obiskovali šolo, za nekaj časa jih je rešilo tudi dediščinsko premoženje, ki jih je osvobodilo najemništva. Tanja je zaupala, da prihajajo boljši dnevi, a njena sreča je bila kratkotrajna.

Najstarejši sin, ki ji je dolgo časa predstavljal oporo, se je po poroki povsem spremenil. "Bil je vedno zvest družini, a ko se je poročil, se je popolnoma oddaljil. Po nekaj letih mi je le poslal sporočilo: Izbriši mojo številko'," je skrušeno razložila novinarki. Brez pojasnila, brez odgovora na njeno boleče vprašanje, zakaj.

Čeprav jo je to šokiralo, je želela otrokom le srečo. "Če mu to pomeni srečo, sem se sprijaznila," je povedala skozi solze.

Tudi mlajši sin ni imel lahkega življenja. Po ločitvi je želel samostojnost in zaprosil mamo za finančno pomoč pri najemu stanovanja. Tanja mu je, kljub skromni pokojnini, pomagala po svojih močeh, pri čemer je porabila vse prihranke za starost. "Ni želel biti najemnik, zato sem mu pomagala, kolikor sem mogla, a jim to ni bilo dovolj. Vse, kar sem leta varčevala in odštevala za starost, sem dala njim. Komaj mi je ostalo 100 evrov, a nikoli v življenju nisem bila srečnejša. Verjamem v boga, zahvalila sem se mu, da sem lahko pomagala svojemu otroku, in verjela, da bo bog zame poskrbel na način, ki ga samo on pozna," je dejala za spletno stran mojevrijeme.

Vendar tudi ta odnos ni trajal. Po njegovem vselitvenem obisku jo je sin brez večjega razloga povsem izključil iz svojega življenja, ji prepovedal obisk in prekinil vsak stik.

Danes Tanja živi sama, z mizerno pokojnino, ki komaj zadostuje za osnovne stroške. Njena hiša je hladna, denar hitro pojenja, ostajajo ji le spomini in molitve. Kljub vsemu vztraja v svojem dostojanstvu. "Nikoli ne bi prosila svojih otrok za denar. Raje bom umrla od lakote v hladni hiši, kot da jih prosim," pravi.

Vsak dan moli za srečo in varnost svojih otrok in upa, da jim bo bog pomagal, čeprav jih je izgubila kot družino.