Zaključek tretjega letnika, matura, maturantski ples, selitev k partnerju 100 km stran od domačih, nato pa spet nazaj domov, dokler si nisva nekako uredila svoje "najemniške štal'ce". Po devetih letih truda s službami in odnosi ter borbe s stresom, saj je bila pri hiši samo ena plača in že šoloobvezna deklica, se nam je končno posvetila tista lučka, ki smo si jo tako dolgo želeli.
Na rentgenskem slikanju telesa sva s partnerjem izvedela, da bijeta dva srčka – to je bila najina "sreča v nesreči". Vesela sem, da sem jo preživela, saj sem imela pod svojim srcem še nekoga. Naslednji dan je test nosečnosti pokazal dve vzporedni črtici, KONČNO! Prvi pregled so opravili v ljubljanski porodnišnici, saj je bilo rentgensko slikanje za tako majhen plod tvegano. Opravljen pregled pa je pokazal, da je z otročkom vse v redu in vidne niso bile nobene poškodbe celic, ki bi jih lahko povzročilo rentgensko slikanje.
Tako smo vsak mesec lepo napredovali, vse do merjenja nuhalne svetline, ki me ga je bilo najbolj strah, saj je v meni še vedno bil prisoten nek čuden strah in večkrat sem partnerju povedala, da čutim, da nekaj ni v redu. Ampak nuhalna svetlina je pokazala, da je naš fantek – takrat smo izvedeli tudi spol – zdrav in da je vse tako, kot mora biti, zato se je strah razblinil.
Takrat je fantek dobil tudi ime. Larisa ga je poimenovala Gabriel in rekla, da bo takrat, ko ima ona rojstni dan, njen bratec godoval. Strinjala sva se. Ko smo stopili v 28. teden, je ginekolog opazil, da ima naš Gabriel nekoliko povečan obseg glave. Zaradi nejasnosti nas je poslal po drugo mnenje, potem sva šla še po tretje in po četrto, ker je bilo mnenje vseh zdravnikov enako, sva bila napotena še na zadnje mnenje v Ljubljano. Genetski testi, preverjanje kromosomskih napak. Diagnoza "ventrikulomegalija desno" mi je še danes nerazumljiva.
Zadnji atomi ... Vse, kar je obstajalo, sem izkoristila, da bi se prepričala, da smo storili vse, kar so predlagali in ponudili. Tekočina v možganih, drobljenje možganov, desna stran povsem hroma, vsaka brca pa je bila znak epileptičnega napada ... V glavi so mi "utripale" besede ginekologinje: če porod preživi, da so možnosti, da bo živel "normalno", majhne ...
Torek, 10. 1. 2017, sem bila sprejeta v porodnišnico v Ljubljani. Apavrin, da se je Gabriel umiril. Napotitev na ultrazvok, ko smo naredili zadnjo slikico. S pomočjo ultrazvoka so poiskali njegov srček ... Ginekologinja je vzela dolgo iglo in jo zabodla v trebuh, v maternico. Iskali smo "bežeč" srček. Tako hud boj ... toliko upiranja ... bolečine, joka, vprašanj, zakaj, kaj pa če, kako. Nato pa samo tišina ...
Vedela sem, da je konec, sploh nisem želela slišati besed "končali smo" ... Ko sem prišla v sobo, so naju s partnerjem pustili sama. Ne vem, od kod sem črpala moč, da sem bila takrat tolažba njemu, ki je tako neutolažljivo tulil ... Sledile so štiri vaginalne tablete, ena v usta. Po dobrem dnevu se je maternica začela krčiti, začeli so se popadki. Pred porodno sobo se srečam z mamo, ki je veselo pričakovala deklico Lejo. Izmenjali sva si nekaj besed, druga drugi sva zaželeli srečen in zdrav porod.
Iz sosednjih porodnih sob je bilo slišati krike, ječanje, veselje, jok ... Iz najine ... Gabrielu so izmerili 45 cm, tehtnica mu je pokazala 1745 g, kazalci pa so se ustavili ob 8.31. Nisva bila moteča ... bila sva tiha. Mirna. Srečna, da sva se spoznala ...
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV