Zgodnje materinstvo in presenetljiva babica
Jane McNeice je prvič postala mama pri 18 letih, ko se ji je rodila hči Laura. Le nekaj let pozneje, pri komaj 34 letih, pa je postala že tudi babica. Laura je namreč pri 15 letih zanosila in rodila deklico Evie, danes 13-letnico.
S tem se je začela nenavadna družinska dinamika, ki se je le še bolj zapletla.
Ko je sin mlajši od vnuka
Pri 37 letih je Jane rodila še enega sina, Oliverja, ki je danes star 11 let – torej dve leti mlajši od svoje nečakinje Evie. To pa še ni vse: nekaj let pozneje sta bili tako Jane kot njena hči Laura znova hkrati noseči.
Jane je rodila Bena, danes 9-letnika, Laura pa hčerko Bello, ki je prav tako stara 9 let. Tako sta stric in nečakinja postala tudi sošolca in vrstnika – ter najboljša prijatelja.
Skupno materinstvo z lastno hčerko
Jane priznava, da je bilo izkušnjo, ko je bila hkrati mama in babica, težko razumeti. V nekaterih trenutkih je celo dojila svoje vnuke: "Zavedam se, da to za marsikoga ni običajno – nekaterim se bo zdelo čudovito, drugim bo nelagodno," je iskreno povedala.
Težak začetek: hčerkina najstniška nosečnost
Čeprav je Jane tudi sama zgodaj postala mama, jo je novica o hčerkini nosečnosti sprva pretresla. Bila je 'popolnoma uničena' in je Laura celo predlagala prekinitev nosečnosti, a se je hči odločila drugače.
Kasneje je Jane izvedela, da je bila Laurina nosečnost načrtovana, kar jo je še dodatno šokiralo. A šele čez leta sta obe odkrili nekaj, kar je marsikaj postavilo v novo luč – obe sta avtistični.
Avtizem kot del identitete
Jane je večino svojega odraslega življenja čutila, da z njo nekaj ni v redu, a ni znala pojasniti, kaj. Šele med pandemijo, ko je njen sin Oliver kazal znake vedenjskih težav, je Jane začela raziskovati diagnoze, kot je ADHD.
Med brskanjem po spletu je naletela na objavo o avtizmu pri dekletih – in takoj prepoznala večino znakov pri sebi. "V trenutku sem vedela – to sem jaz."
Sledila je formalna diagnoza zanjo, nato za hčer Lauro in nazadnje še za sina Oliverja. Vsem trem so v roku nekaj mesecev potrdili avtizem.
Spreminjanje predstave o 'normalnem'
Jane pravi, da je bila sprva njena največja skrb, da hčerina pot ne bo ustrezala nevrotipsičnim pričakovanjem, ki jih je bila sama ponotranjila: "Dobro se odrežeš v šoli, greš na univerzo, najdeš dobro službo, se poročiš, imaš otroke, hišo, avto ... To je bil moj standard. Zdaj pa vem, da naš 'normalno' izgleda drugače."
Prednosti nenavadne družinske dinamike
Danes Jane svojo družino vidi kot posebno in bogato - njeni otroci in vnuki vedno imajo prijatelje – med seboj. Živijo v raznolikem, podpornem okolju ter se učijo sprejemanja in razumevanja drugačnosti.
Edina slabost, ki jo Jane omenja, je ta, da zaradi majhnih otrok ne more toliko časa posvetiti vnukom, kot bi si želela.
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV