Sin ji vzame zadnji denar, nato pa se na ulici dela, da je ne pozna

Pred kratkim smo pisali o nasvetih psihologov za starše, katerih otroci so odrasli, in prišli do zaključka, da obstaja šest stvari, ki jih nikakor ne smete dati otrokom, ker se hitro zgodi, da vam ne bodo hvaležni. V podporo temu priča tudi zgodba gospe, ki jo sin v starosti noče niti pogledati, čeprav mu je dala vse, kar je imela. Njeno osebno izpoved je objavil kurir.rs.

Ženska, ki je zgodbo zaupala medijem, pravi, da nikoli ni zahtevala veliko od življenja. Njena največja želja je bila le, da bi bil njen sin srečen in zdrav ter da ne bi poznal lakote in revščine, kakršno je doživljala sama kot otrok: "Rodila sem ga pri 23 letih, polna upanja in sanj."

Vendar je njen mož družino zgodaj zapustil: "Rekel je, da ni pripravljen na družino. Nikoli se ni več oglasil." Ženska je od takrat naprej vse skrbi prevzela sama: "Delala sem v dveh službah – zjutraj sem čistila v šoli, popoldne pa pomagala po hišah. Nisem imela časa misliti nase," pripoveduje.

Vsak evro, vsako uro je vložila vanj: "Vse, kar sem imela, sem mu dala – najboljša oblačila, ekskurzije, zasebne ure, fakulteto." Verjela je, da bo nekoč, ko bo sin samostojen, rekel: "Mama, zdaj je tvoj čas, da počivaš." A ta dan ni nikoli prišel.

Sin ima službo, ženo in otroka, vendar je njun odnos hladen: "Pravi, da je preveč zaposlen, utrujen, da nima časa prihajati na obisk". Mesece je ni poklical, ko ji piše, pa ji odgovori le kratko in hladno.

Prišel je samo takrat, ko je nekaj potreboval – ko je moral vzeti kredit, ko je potreboval njeno podpisno garancijo ali ko je moral nekaj urediti v banki: "Jaz, neumna, vedno pristajam. Ker to je moj sin. Ker upam, da se bo morda takrat spomnil, da sem še živa, da sem lačna človeške besede, objema, da mi kdo prinese kruh."

Zdaj jo kliče le, ko mora kaj plačati. Račune mu plačuje iz svojih zadnjih prihrankov. "Moja pokojnina gre njemu, jaz pa se grejem z eno odejo in kuham juho iz kocke," žalostno prizna. Komaj še lahko hodi, pravi, a sin niti ne vpraša, ali jemlje zdravila: "Reče, da nima časa – ampak za kredit pa je imel čas."

Najbolj jo boli ne pomanjkanje, temveč odnos sina: "Nisem vredna niti kozarca vode. Ko ga srečam v mestu, zre v telefon, kot da sem tujka." Gospa se zato pogosto sprašuje: "Kje sem naredila napako? Sem ga preveč ljubila? Sem se preveč razdajala? Je to kazen za mojo slepo materinsko ljubezen?"

Sedaj sedi sama, v tišini, in razmišlja: "Bila sem mama samo toliko, kolikor me je potreboval. On ne potrebuje več mame. Samo podpis in denar. Vse ostalo – zanj več ne obstaja". Za konec je še žalostno dodala: "Ne ubija me bolečina, ampak tišina tistih, ki sem jih najbolj ljubila."