Sestra čaka že 40 let: brat se ni nikoli vrnil

Za Alexandro Hicks prazniki nikoli niso brez bolečine. Prazen stol za mizo, neodprta darila in tišina, ki se vsako leto znova vrača. Njen brat Kevin Hicks je bil star 16 let, ko je 2. marca 1986 izginil iz doma v Croydonu v južnem Londonu. Odšel je le po jajca za šolski kuharski izpit. Nikoli se ni vrnil.

Skoraj štiri desetletja pozneje njegova usoda ostaja neznana, družina pa še vedno živi z vprašanji brez odgovorov.

Kevin je tisto nedeljo zvečer materi povedal, da mora hitro v bližnjo trgovino po jajca, ki jih je potreboval za izpit naslednji dan. Trgovina je bila le nekaj minut hoje od doma. S seboj je vzel majhno vsoto denarja in obljubil, da bo kmalu nazaj.

Naslednje jutro je Alexandra opazila, da Kevinova postelja ni bila uporabljena. Njena mama je sedela ob oknu in gledala proti cesti, po kateri bi se moral vrniti. Takrat so prvič začutili, da nekaj ni v redu.

Ko je Kevinov oče odšel na policijo, so mu povedali, da mora družina, ker je bil Kevin star 16 let, počakati 24 ur, preden lahko sprožijo iskanje. Danes je prijava pogrešane osebe mogoča takoj, ne glede na starost.

Alexandra se pogosto sprašuje, ali bi bil njen brat danes še živ, če bi bila pravila takrat drugačna.

Kevin ni kazal nobenih znakov, da bi želel pobegniti. Imel je stabilno in ljubečo družino, načrte za prihodnost in ni bil vpleten v težave. Po besedah družine ni imel razlogov, da bi prostovoljno izginil.

To dejstvo je bolečino le še poglobilo – izginil je brez razlage, brez sledi in brez poslovilnega sporočila.

Kevinova mama je osem let iskala sina, a je leta 1994 umrla, ne da bi izvedela resnico. Njegov oče je umrl leta 2003. Oba sta odšla brez odgovorov, ki sta si jih najbolj želela.

V zadnjih dveh desetletjih je iskanje prevzela Alexandra. Pravi, da ne mine dan, ko ne bi pomislila nanj, in da ne bo nikoli obupala nad upanjem – bodisi da je njen brat še živ ali da bo vsaj izvedela, kaj se mu je zgodilo.

Policija je v poznejših letih sporočila, da verjame, da je bil Kevin najverjetneje ubit kmalu po izginotju, vendar njegovega telesa niso nikoli našli. Dokazov, ki bi dokončno potrdili to teorijo, ni.

Ob 30. obletnici izginotja je bila razpisana nagrada v višini okoli 20.000 evrov za informacije, vendar novih sledi niso pridobili. Primer ostaja odprt.

Za družine pogrešanih oseb so prazniki pogosto najtežji del leta. Tradicije se nadaljujejo, a so nepopolne. Veselje je pomešano z žalostjo, upanjem in strahom.

Alexandra pravi, da se počuti kot sirota – brez brata in brez staršev. A kljub vsemu se rada spominja srečnih trenutkov iz otroštva, ki ji jih nihče ne more vzeti.

Če bi se njen brat pojavil danes, pravi, bi ga najprej oštela – nato pa močno objela. Ne bi zahtevala pojasnil. Pomembno bi bilo le to, da ve, da je v redu.

Če Kevina ni več, pa si želi vsaj resnico – da bi ga lahko končno simbolično položila k počitku skupaj s staršema.

Njeno sporočilo je preprosto: "Kevin, če si tam zunaj, prosim, sporoči mi, da si v redu."