Po prejetju te napotnice sem se najprej zjokala. Še danes ne vem točno, zakaj, ampak imaš v mislih, zakaj bi morala v Ljubljano, če je vse v redu, mogoče me je najbolj presunilo to, da je na njej pisalo 'Ambulanta za patološko nosečnost.' Ne bom pozabila dneva, ko sem se vozila proti Ljubljani, v mislih sem imela, kaj vse bom tam vprašala. 

Prispem, opravim prijavo in čakam v čakalnici. Nato me pokličejo in se z zdravnico najprej pogovorimo, gremo čez vse izvide. Nato je sledil še UZ. Tišina. Gledala sem v ekran, še vedno nič ni rekla. Ker je bila to moja prva nosečnosti, si mislim, da bo najprej sama naredila temeljit UZ. Nato pa me je kot strela iz jasnega vprašala, ali sem bila kaj mokra. Jo pogledam, meni ni bilo nič jasno. Rečem, da ne. Nato pa so iz njenih ust prišle besede, ki so mi za vedno spremenile življenje. 

Pove, da nimam plodovnice. Zanimivo ji je bilo le to, da je mislila ,da vidi ledvičke, ki jih ponavadi pri taki diagnozi ni. Na koncu se je vendarle izkazalo, da najin fantek ni imel ledvičk. V tistem trenutku sem vedela, vedela sem, da nama te nosečnosti ne bo usojeno pripeljati do konca v dvoje. To sem začutila. Kljub temu jo vprašam, da to pa nekaj očitno ni v redu. Pogleda me in mi reče, da to je vse prej kot dobro, čeprav je takrat še vedno mislila, da vidi ledvičke. Kljub temu je vseeno delala UZ naprej, da je pregledala celega. Po pravici povedano, sploh ne vem, kako sem prenesla tisti pregled. Vstanem in potem padem v jok. Ona mi razlaga nekaj dalje, še sedaj ne vem, kaj, vem samo, da mi je v vsem tem povedala, da bom sprejeta na oddelek E. Grem iz ambulante, solze tečejo in tečejo. 

Nato so sledili tisti najbolj mučni dnevi. Dnevi, ko so mi delali UZ-je, da so res lahko potrdili prvotno diagnozo in kjer so tudi na zadnjem pregledu potrdili, da ni ledvičk. Ginekologinjo na zadnjem pregledu, ko je bilo vse črno na belem, vprašam, kaj mi ona svetuje. Pogleda me in reče, da bo za otroka najboljša UPN – umetna prekinitev nosečnosti. Začne mi razlagati, da najin fantek nima možnosti preživetja, da je manj kot 5 % možnosti, da pridem do konca nosečnosti, manj kot odstotek pa mi dajo, da bi otrok preživel porod. Pa tudi če bi ga ... Tukaj se je šele začelo najhujše. Obsojen na večne bolnišnice večkrat tedensko, operacije, voziček, kaj šele, če bi  se pojavile komplikacije. Kaj vse bi moral trpeti, pa kljub temu bi se vsega zavedal, ker so bili glava in možgani čisto v redu. Si predstavljate, kakšno trpljenje bi ga čakalo?

Opomnila me je tudi, da ne smem pozabiti možnosti, da bi lahko tudi, če bi preživel porod, prej ko slej za vedno zaspal. Takrat sem se sesula in padla v jok. Pravzaprav niti nisem dojemala vsega, kar je govorila, kar kmalu opazi tudi sama. Takrat mi je bilo vse jasno, ni več upanja, ni več možnega čudeža. Najinega otročka ne bo med 'februarčki'. Nikoli ne bo zajokal, nikoli nama ne bo podaril nasmeha. Odšel bo, odšel tja med angele. Rodil se bo že mnogo prej, kot bi se smel. Spomnim se, da sem jo prosila, če mi naredi še zadnji UZ, da ga še zadnjič vidim in slišim njegov utrip. Sama mi je rekla, če želim, mi natisne tudi njegov srčni zapis. Njegov dragocen spomin meni. Tisti UZ je bil hkrati tako žalosten, a po drugi strani poln ljubezni, zadnjič sem ga videla na UZ-u. Pospremi me do sobe in mi reče, naj se s partnerjem pogovoriva in naj ji naslednji dan sporočim odločitev.

Ko povem zdravnici najino odločitev, mi pove, da grem naslednji dan do sestre, ki mi bo pomagala spisati zahtevek za prekinitev in kjer bom napisala prošnjo za prekinitev. Prosim? Prošnjo? Sama pri sebi sem si mislila, če so resni ali sem jaz nora, ker se mi je zdel to absurd. Sestra mi je začela razlagati stvari, kaj vse moramo izpolniti, kako bo potekala sama prekinitev. Dala mi je bel list in kemik, jaz pa sem jo gledala. Rekla sem jim, kaj naj sploh napišem, z milim tonom mi je odvrnila, da naj napišem, tako kot sem čutila, na kratko ali dolgo. Solze so mi tekle, da se jih med pisanjem ni dalo ustaviti. Ko je komisija odobrila prošnjo, sva se v petek peljala proti Ljubljani. Po vsej proceduri, podpisih, mi je zdravnica rekla, da je pred mano tabletka, ki jo moram spiti. Zame je bila to takrat smrtna obsodba. To je tabletka, ki bo ustavila otročku srce. Spila sem jo, kakor hitro sem mogla, tako so mi tudi svetovale ostale angelske mamice, ki so šle čez to. Drugače bi se sesula in tablete ne bi spravila v usta. Za konec nama je dala še list papirja, na katerem sva morala izbrati, kako se bova poslovila od otročka. V glavi se mi je kar zvrtelo, ko sem imela pred sabo list in zapisovala podatke otroka, kje bo njegov večni dom. To je opazil tudi partner, tako da mi je vzel kemik in on dokončal, ker jaz ne vem, če bi zmogla.

Nato je sledila nedelja. Nikoli pozabljena. Zjutraj sva se znova vozila v Ljubljano na sprejem. Ura je bila nekaj čez 8. Kaj kmalu 9, na vrata je potrkala sestra in vstopila. Šla sem z njo v ambulanto, kjer me zdravnica znova vpraša, če odločitev še vedno velja ter znova razloži postopek. Pregledala me je in vaginalno vstavila 4 tablete. Boli, toda boli psihično. Nato grem v sobo, kjer sem morala ležati eno uro. Toda čutila sem že blage krče, in sem si govorila, to je to, še kakšen tablet in kmalu bo vse za nami. Ampak to je bil šele začetek, potem pa se začnejo ure mučenja, ko se nikamor nismo prestavili. Tablet na tablet, vmes sem dobila vse možne stranske učinke. Končno se okoli 19.30 začne – popadki. Takrat sem samo upala, da bo sedaj šlo vse hitro mimo.

Popadke sem imela na 2 do 4 minute, čeprav ti na 4 minute so bili bolj redki. Zaradi bolečin sem ob 21.00 poklicala sestro. Pregledala me je in pove, da mi proti bolečinam ne bi dala nič, ker se boji, da se bo vse ustavilo, ampak kakor želim. Takrat sem protibolečinsko zavrnila. Nič proti bolečinam, nič ne bomo ustavili, komaj smo prišli do tukaj, pa če še tako boli. Po pregledu se takrat začnejo še bolj boleči popadki ... Utrujena sem bila, med vsakim popadkom sem zaspala nazaj. Ob pol 11 zvečer bolečina ni bil več vzdržna, poklicala sem sestro in sledi ponovni pregled. Končno mi pove, da sem odprta. Končno! Ostala je pri meni še 2 popadka, da bi mi pomagala, da bi se otroček rodil, vendar ni šlo. Rekla je, da manjka še čisto malo, da pa mi lahko sedaj da nekaj proti bolečini. JA, PROSIM! 

Toda po tem pregledu, takrat so bili zadnji popadki ubijalski. Kmalu sem začutila hud popadek, potem pa otročka. Spustil se je po porodnem kanalu. Prišla je sestra, ki me je potem vodila dalje in pomagala, da sem rodila. Tako se je v 22. 9. 2019 v 20. tednu, zvečer, rodil najin fantek Svit. Toda ta fantek ni zajokal. Ta fantek naju ni pogledal. Ta fantek naju ni zgrabil za prst, najin fantek je spal, spal za zmeraj. Babica mi ga je v njegovi tetra plenički v tišini položila na prsi. Ugasnila glavne luči. Pustila le rahlo, a prijetno svetlobo in zaprla vrata. Tisti občutek. Občutek ljubezni, ko sva ga gledala. Vedela sva, to je eden in edini dan, ko lahko gledava svojega fantka. Najinega fantka, želela sem videti vse na njem. Takrat sva zagledala! Svit je imel malo zakrivljeno nogico, ker ni imel plodovnice, da bi se lahko gibal. Takrat sva bila prepričana, da sva se odločila prav. Vse tiste diagnoze, ki so jih nama govorili zdravniki, vse bi se uresničilo. Svitovo življenje bi bilo eno samo trpljenje na tem svetu. Svit nama je poslal znamenje, da je bila odločitev pravilna. Priznam, pri srcu mi je bilo mnogo lažje. Sestra mi je naredila še odtis nogic in nato so ga odnesli. Za vedno. Gledala sem za njim, kako ga je odnesla čez tista vrata. Ni ga bilo več nazaj, nikoli ga ne bo. Ostala vsa sama, v podporo drug drugemu.

Brez pomoči partnerja ne vem, kako bi se sploh pobrala. Psihično si uničen. V službo sem se vrnila šele čez dobre tri mesece, čeprav mi je uradno pripadalo samo 22 dni bolniške. Psihologinja mi jo je podaljševala, kolikor sem potrebovala.

Na žalost družba ne ve, kako bi odreagirala. Saj jim ne zamerim, saj ne morejo vedeti. Nihče, ki ne stopi v naše čevlje, ne ve, kako se počutimo. Toda prosim vas, če kdaj vidite angelsko mamico, stopite do nje, jo objemite in izrecite sožalje. Drugega ni treba, če ne veste, kaj. Bolje to kot mnogo neuporabnih komentarjev. Predvsem pa ne obsojajte, nikoli!