Prezgodaj rojeni dojenček: od 10-odstotne možnosti do čudeža

Kljub dvomom se je Tricia Santiago z možem odločila, da iz previdnosti obiščeta bolnišnico. A še preden sta prišla do sprejemnega pulta, ji je nenadoma odtekla voda. V trenutku je postalo jasno, da se dogaja nekaj resnega in da bo njun otrok rojen mnogo prezgodaj.

Zdravniki so jo najprej sprejeli v bolnišnici v Grapevinu, nato pa premestili v Baylor University Medical Center v Dallasu, kjer so bili bolje opremljeni za tako visokotvegano situacijo. Rojstvo je bilo neizogibno. Nekaj ur pozneje, 6. maja, je na svet prijokal mali Emmett Santiago, neverjetno krhek deček, težek komaj pol kilograma. Rojen pri 22 tednih in 6 dneh je bil na sami meji preživetja – v medicini to imenujejo meja viabilnosti.

Zdravniki so staršema odkrito povedali, da ima njun sin približno 10-odstotno možnost, da preživi, in še manj možnosti, da bi odraščal brez močnih posledic. Pred Tricio in njenim možem je stala ena najtežjih odločitev v življenju: ali naj poskusijo otroka oživljati, kljub izjemno majhnim možnostim, ali naj mu omogočijo le udobje zadnjih trenutkov. Po težkem razmisleku sta se odločila: "Dajte mu priložnost."

V naslednjih minutah se je Emmett boril za vsak vdih. Ker so bila njegova pljuča izjemno nezrela, je bila intubacija velik izziv – neonatologi so morali poskusiti večkrat, preden so mu lahko zagotovili stabilno dihanje. A ko so naprave končno začele delovati in je drobceno telo dobilo tako nujno potreben kisik, je bil to prvi, a izjemno pomemben korak naprej, so še zapisali na spletni strani People.

Sledili so meseci, ki jih težko razume kdo, ki tega ni doživel. Emmett je v enoti za intenzivno nego novorojenčkov preživel 153 dni. Tam so se zvrstile številne težave: pljučne krize, tveganje za okužbe, težave s hranjenjem, epizode apneje in ogrožen razvoj oči ter možganov. Starša ga skoraj dva meseca nista mogla držati v naročju, saj je bil njegov živčni sistem tako občutljiv, da bi ga lahko že rahel dotik spravil v nevarno nestabilnost.

A kljub vsem vzponom in padcem se je mali borec počasi krepil. Nekateri dnevi so prinesli majhne zmage: dodatnih nekaj gramov, manj kisikove podpore, stabilnejše vrednosti. Drugi so bili težki, polni negotovosti in strahu. A vsak dan je Emmett dokazoval, da se še ni pripravljen predati.

Pet mesecev po rojstvu je napočil trenutek, ki se je staršem dolgo zdel nedosegljiv: odhod domov. Čeprav je še vedno potreboval dodaten kisik in hranjenje po cevki, je bil končno dovolj stabilen, da je lahko zapustil bolnišnico. Po dolgem boju je prispel domov kot pravi mali čudež, obdan z ljubeznijo in družino, ki je verjela vanj, tudi ko so bile možnosti skoraj nične.

Emmettova zgodba ni le zgodba o izjemnem preživetju. Je zgodba o napredku v neonatologiji, ki danes omogoča to, kar je bilo pred dvema desetletjema nepredstavljivo. Je zgodba o etičnih dilemah, o odločitvah, pri katerih ni popolnoma pravilnega odgovora. Predvsem pa je zgodba o neomajni ljubezni in pogumu staršev, ki sta se odločila boriti, ne glede na verjetnosti.

Za družino Santiago je letošnji zahvalni dan imel poseben, globok pomen. Prvič so ga praznovali skupaj, doma, z dečkom, ki je dokazal, da se včasih največji čudeži rodijo iz najtežjih začetkov.