Draga mamica? Nikoli te nočem več videti: Zgodba hčerke, ki je za vedno prekinila stike s svojo materjo

Zgodba Mariette Jansen je pretresljiva, a hkrati izjemno pomembna, saj osvetljuje globoke rane, ki jih pusti življenje ob osebi z narcistično osebnostno motnjo (NPD), še posebej, ko gre za starša. 

Že kot majhna deklica je začutila, da nekaj ni v redu. Spominja se prvega šolskega dne, ko so se drugi otroci oklepali svojih staršev, se slikali, jokali, medtem ko je ona prišla v šolo s kolesom – sama. Mati se ni niti zbudila. Preprosto se ji ni ljubilo.

To ni bil osamljen primer. Njeno otroštvo je bilo prežeto z ignoriranjem, hladnostjo in brezbrižnostjo. Vsak dan se je trudila pridobiti mamin nasmeh, bežno priznanje, kompliment – a zaman. "Moj svet se je vrtel okoli nje, nikoli obratno," je dejala za Dailymail.

Večeri so potekali za mizo, kjer so vsi – oče, brat, sestra in Mariette – tekmovali, kdo bo bolj pohvalil mamo. Bilo je jasno: mama je središče sveta. Vsak drug glas ali potreba je pomenil grožnjo njenemu egu. Vsaka napaka je bila priložnost za sarkastičen napad.

In vendar je Mariette hrepenela po njenem odobravanju. Tisti redki trenutek, ko je kot bolna osemletnica začutila mamino hladno dlan na čelu, si je v spominu vrtela desetletja – v upanju, da je vendarle občutila nekaj ljubezni.

Mariettin oče je bil prijazen in uspešen zobozdravnik, a nikoli ni imel poguma, da bi se postavil mami po robu. Oboževal jo je, bil njen zaveznik – in zanemarjal resničnost, ki jo je doživljala njegova hči.

"Tvoja mama je tako ljubeča," ji je rekel med pripravo zajtrka, ko je bila stara deset let. Mariette pa je v sebi tiho trpela, ko je poslušala, kako njen oče verjame v popolno iluzijo.

Ko je nekoč, stara 11 let, z veseljem povedala, da je dobila vse točke na testu iz zgodovine, jo je mati ošvrknila: "S tem se nimaš kaj hvaliti. Če imaš dobre možgane, je to najmanj, kar lahko dosežeš."

Vsak poskus, da bi izstopala, je bil kaznovan. Vsak poskus, da bi izrazila čustva, je bil prezrt ali napaden. Vse je moralo biti usmerjeno k mami – njenim občutkom, njenim potrebam, njenemu egu.

Navzven je družina delovala idealno – cerkev, tenis, zabave, popolne slike. A vse je bilo za kamere, za občinstvo. Notranje življenje je bilo napolnjeno s tišino, strahom in nenehno potrebo po odobravanju ženske, ki ni poznala empatije.

Ob mami ni bilo prostora za pristne odnose – niti med sorojenci. Mariette je bila blizu z bratom, s sestro pa ne – mama je skrbno negovala tekmovalnost, manipulirala s čustvi in širila laži.

Ko je prišla na univerzo, je Mariette končno zaživela samostojno – in se zrušila. Razvila je bulimijo, ki jo je spremljala skoraj 20 let. Vsaka potlačena bolečina, vsako neizživeto čustvo je iskalo izhod.

Kasneje je padla v razmerje z moškim, ki je bil prav tako narcističen. Devet let zatiranja, ignoriranja in čustvene zlorabe – dokler ni končno odšla.

Preobrat je prišel, ko je pri 37 letih spoznala Iaina, svojega zdajšnjega moža. Preselila se je v Anglijo, znova zaživela, dokončala študij psihoterapije in rodila dva sinova – Jamesa in Ollieja. "Bila sem presrečna, da sem imela fanta – misel na hčer me je strašila," je priznala.

Z moževim razumevanjem in lastno notranjo močjo je začela proces zdravljenja. Premagala je bulimijo, postala terapevtka – in se osvobodila. Najprej čustveno, nato tudi fizično.

Po smrti brata in sestre – oba sta preminila mlada – se je Mariette odločila, da je dovolj. "Ne morem biti več del tega življenja," je rekla staršema po telefonu. Oče je umrl leto kasneje, z mamo pa od takrat ni več govorila.

"Niti med pandemijo nisem pomislila, da bi jo poklicala. Ne zanima me, kako je. Če se komu to zdi kruto – ne opravičujem se. Dokler ne doživiš narcisa, ne moreš razumeti olajšanja, ko ga končno zapustiš."