Bibaleze.si

Zgodba bralke: 'Otrok je dar in jaz sem ga sprejela z odprtim srcem'

Zgodba bralke

Porodne zgodbe

0
08. 03. 2021 08.07

Vse se je začelo, ko mi je test pokazal pozitivno. Čeprav sončka nisem načrtovala, je kar naenkrat vstopil v moje življenje in ga spremenil.

porod

Pogoji niso bili idealni, tudi razmerje je bilo sveže, marsikaj bi lahko bilo drugače. Ampak saj nikoli ne veš, kdaj bo pravi čas, življenje je polno presenečenj. In tako sva s partnerjem sprejela najino malo bitje z vsem srcem.
Pri svojih 20 letih bom postala mamica, občutki v meni so bili pravi kaos, ki pa se je po prvem tednu pomiril in prevladalo je veselje.

In minilo je devet mesecev, nosečnost ni bila ravno naporna z izjemo bruhanja, in to vseh devet mesecev. Dvakrat sem bila zaradi tega tudi sprejeta v bolnišnico. Ker je moj sonček imel zelo nizko težo in je bil 'zahiranček', so mi želeli sprožiti porod. V četrtek sem bila na pregledu, vse je bilo, kot mora biti. Zdravnici sem povedala, da sem že v torek na hlačkah opazila sluz, ki varuje cervix (maternični vrat), poslali so me domov ter me naročili v ponedeljek, rekoč, naj imam seboj stvari, če me obdržijo.

V soboto zvečer sem čutila rahle krče, misleč, da so lažni popadki, sem šla bolj hitro spat. V nedeljo sem pospravljala, kuhala kosilo ter si pripravljala še zadnje stvari za v porodnišnico. Partnerju sem že ves teden prej govorila, da bo vsak čas najin fant hotel na svet. Po kosilu sva se odpravila do mojih staršev, kjer je brat kuhal kosilo zase in za dva svoja prijatelja. Partnerja sem prepričala, da greva, čeprav se nobenemu od naju ni ravno ljubilo. Vendar sem globoko v sebi čutila, da je to zadnji dan, ko sva sama. In tako smo sedeli za mizo, seveda jaz ne bi bila jaz, če ne bi vsem na glas povedala: "Jaz imam popadke, jutri bom rodila." Fantje so se zasmejali, nobeden mi ni resnično verjel. Mislila sem zdržati čez noč, saj sem bila zjutraj ob osmi uri naročena v SB Slovenj Gradec, ampak je otrok imel druge načrte. Ob 10. uri zvečer so me odpeljali z reševalnim vozilom v SG. S partnerjem sva govorila po telefonu, miril me je, da so verjetno živci, saj sem šele 38+2 teden. Tudi njegov oče je bil takšnega mnenja.

'V soboto zvečer sem čutila rahle krče, misleč, da so lažni popadki.'
'V soboto zvečer sem čutila rahle krče, misleč, da so lažni popadki.'FOTO: Shutterstock

Vso noč sem ležala v sobi, predihavala še ne dovolj pogoste popadke. Imela sem veliko prostega časa za razmišljanje, v glavi sem se ves čas bodrila, fiziologijo poroda znam še iz šole, vse živalske sorte so sposobne iti skozi to, zakaj ne jaz? (Neumna primerjava, ampak je res.) Zjutraj okoli 7. ure pa so me prestavili v porodno sobo. Grozno slabo mi je bilo in ves čas predihavanja in poroda sem bruhala kislino,  še babica, ki me je spremljala, je govorila, da to pa res ni normalno. In okoli 8. ure je prispel partner, še vedno ni ravno dojel, da se res dogaja. Popadki so bili nevzdržni in brez njegove podpore bi bilo še stokrat huje. Res sem mu hvaležna, da je bil tako miren. Dodali so mi nekaj umetnih popadkov in predrli so mi plodovno ovojnico. Ves čas popadkov sem se premikala, malo sem blažila bolečine na žogi, nekaj leže, partner pa me je ves čas masiral. Bruhanje sem izkoristila za to, da sem se v mislih zaposlila  in čim manj razmišljala o samem porodu. Vse sem prepustila telesu. Minila je kakšna ura, ko sem bila končno dovolj odprta in sem lahko začela potiskati med popadki. Trikrat sem potisnila in glavica je bila vidna. Babica je partnerja povabila, naj pogleda laske, ki so že vidni. V moji glavi pa so misli divjale sto na uro. Najraje bi kričala, naj ne gleda, vendar mu nisem mogla vzeti te izkušnje. Čutila sem, kako se otrok bori skozi porodni kanal na svet, nervoza je bila že skoraj nevzdržna, bolečina pa zanemarljiva. Prišel je popadek in odločila sem se, da bo zadnji, potisnila sem, kolikor sem zmogla, in otrok je bil v rokah babice. Ta je dejala, da ga je lovila, tako zelo se mu je mudilo. Sem pa se zaradi tega rahlo raztrgala, vsem bodočim mamicam, ki to berete, ko je popadek in bolečina, potiskajte, če se neha, počivajte, nič pa ne počnite na silo. Jaz sem se naučila na težji način, na srečo pa ni bilo hudo, le 3 šive sem prejela.

'Otrok je dar in jaz sem ga sprejela z odprtim srcem.'
'Otrok je dar in jaz sem ga sprejela z odprtim srcem.'FOTO: Shutterstock


Zdaj je minilo nekaj mesecev in moj fant raste, jaz pa sem mamica pri 21 letih.  Spomin na porod je lep in obdajo me nadzemeljski občutki. Marsikaj je težko, odrekanja so, pa vendar nikoli na svetu ne spremenim odločitve, otrok je dar. In jaz sem ga sprejela z odprtim srcem. Če mi bo dano imeti še enega otroka, si želim porod po čimbolj naravni izkušnji, če bo le zdravstveno mogoče.

Kaj pa se tiče tega, da sem rojevala v času korone, mislim, da je bilo poskrbljeno zame in za mojega otročička, in vem, da so delavci dali vse od sebe, da bi doživela čim lepšo izkušnjo, kljub kriznim časom. Stres je za njih še večji, bodimo sočutni do sočloveka, saj ne vemo, kaj se dogaja v njihovem življenju.

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

Komentarji (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Bibaleze
Bibaleze
SLEDI NAM:
Bibaleze.si
Oglaševanje Uredništvo PRO PLUS Moderiranje Piškotki Politika zasebnosti Splošni pogoji Pravila ravnanja za zaščito otrok
ISSN 2630-1679 © 2024, Bibaleze.si, Vse pravice pridržane Verzija: 740