Nosečnost je potekala stresno in se na koncu po 21 urah umetnih popadkov zaključila z urgentnim carskim rezom. Diagnoza: nenapredovanje poroda zaradi trdega materničnega vratu, ki se ni odpiral. Okrevanje po carskem rezu je bilo psihično naporno. Jezna sem bila nase in na svoje telo, da je zatajilo. 

Dva meseca po sinovem prvem rojstnem dnevu pa presenečenje! Pozitiven test nosečnosti, ki pa ga je že takoj pričela spremljati huda slabost. Ta se je stopnjevala do te točke, da sem v nekaj mesecih izgubila 18 kg. Prve tri mesece se sami nosečnosti nisem pretirano posvečala, potem pa me je napadla panika. Kako bom rodila, kje naj rodim, bodo v porodnišnici spet neprijazni in me smatrali zgolj kot številko ... ? Po vsej začetni paniki sem se zbrala in se z ginekologinjo pogovorila o problemu in pričela s psihoterapijo. Bolj, ko se je dete v meni razvijalo, bolj me je grabila panika, kako bom zmogla. Edina stvar, v katero sem bila trdno prepričana, je bila ta, da si želim naravnega poroda. 

Dva meseca pred predvidenim datumom poroda sem odkrila knjigo Modrost rojevanja. Ko sem knjigo brala, sem točno vedela, česa si želim. Rada bi rodila v varnem zavetju doma. Po tehtnem premisleku in pogovoru z ginekologinjo sem to misel hitro opustila zaradi slabih izvidov, zaradi mojega bruhanja in pridruženega gestacijskega diabetesa. Prebrala sem veliko o naravnem porodu v porodnišnici na Jesenicah. Odločena sem bila, da poskusim roditi tam. Vedno znova in znova sem prebirala knjigo in si vsakič bolj predstavljala, kako naj bi vse potekalo in se resnično veselila začetka. 

V 37. tednu je ginekologinja posumila na zastoj v rasti in tako sem prvič na pregled odšla na Jesenice. Najprej so mi prijazne babice naredile ctg in skupaj smo izpolnile vse papirje za porod pri njih. Potem sem spoznala izjemno prijazno in srčno mlado zdravnico, ki je mojega fantka izmerila in ugotovila, da je vse tako, kot mora biti.  Vsak dan do naslednjega pregleda sem jemala homeopatske granule, ki pomagajo pri mehčanju, pila čaj malininih listov, delala parno kopel s senenim drobirjem, imela redne spolne odnose in si vstavljala kapsule svetlinovega olja. 

Najbolj pomembno pa se mi je zdelo to, da sem  se vsak dan pogovorila z bitjecem v meni, da skupaj zmoreva in da nama bo uspelo. V sredo, ko mi je ob 8.00 zjutraj zazvonila ura za pregled na dopolnjen 39. teden, mi je v postelji med nogami postalo toplo. Nisem se dala motiti in sem še 10 minut poležala. Globoko v sebi sem vedela, da mi je odtekla voda, ampak nisem želela narediti panike in prestrašiti spečega sinčka v mojem objemu in moža. Počasi sem vstala, nakar je pod mano nastala ogromna luža. Zbudila sem moža in mu povedala, kaj se dogaja. Dvignila sva roleto in zagledala čudovito sveže zasneženo pokrajino. Bila sem popolnoma mirna, ker sem vedela, da bo vse tako, kot mora biti. 

Počasi sem popila kavo, nahranila sinčka, se stuširala in se pripravila za odhod. Vsi trije smo se odpeljali proti Jesenicam. Prijazne babice so me sprejele in namestile v čudovito sobo s kuhinjo in svojo kopalnico. Mojih popadkov kar ni in ni bilo. Po pogovoru z zdravnico sem zaužila prvo dozo ricinusovega olja. Pa ni bilo nič. Proti večeru sem zaužila še en odmerek in ob dveh ponoči končno dobila svoje popadke. Ves čas so prijazne babice spremljale dete v trebuščku in moje počutje. Zgodaj zjutraj pa sem zaradi dehidracije dobila visoko vročino, zato so me premestili v porodno sobo. Takoj sem poklicala moža, da se mi je pridružil. Popadki so bili znosni. Dobila sem infuzijo fiziološke raztopine in vročina je takoj padla. Prišla je zdravnica, se predstavila in povedala, da je dežurna ves dan in vso noč in da bo prisotna pri mojem porodu. Takoj sem se počutila varno, ker sem vedela, da je najboljša zdravnica in predstojnica porodništva in ginekologije. V tistem trenutku sem poklicala moža in povedala, da je prisotna izjemno srčna in prijazna zdravnica, ker sva bila oba v skrbeh zaradi pretekle slabe izkušnje z osebjem v drugi porodnišnici. 

Popadki so se stopnjevali, vendar niso bili dovolj dolgi. Moj maternični vrat je znova vztrajal in se ni hotel odpirati. Izjemno me je skrbelo, da se zgodba ponovi, vendar sem telo popolnoma prepustila valovanju. Babice in zdravnica so me spodbujale, naj dam vse od sebe, da rodim. Dodali so mi umetne popadke. Po dobri uri tudi z njimi ni bilo želenega napredka in tako je zdravnica prvič pričela ročno odpirati ustje. Bolečina je bila nepopisna. Ampak se je obrestovala. Počasi me je ročno odpirala in dodajala umetne popadke. Bolečine so bile neznosne, vendar sem z vsakim popadkom vedela, da sem bližje svoji sreči. Vse so me spodbujale in mi pomagale. Najbolj pa mi je v tistih trenutkih pomagal tudi mož, ki me je masiral in bil moja opora. Pomagalo mi je tudi, ko sem se gibala in zibala na vseh štirih. Tudi pod tušem so bili popadki znosnejši, ampak še vedno izjemno boleči. Nisem se mogla več zadrževati, zato sem glasno vpila, kar mi je na nek način pomagalo. Zdravnica se je izjemno trudila in širila moje ustje. Na neki točki sem se izgubila in nisem zmogla več. Jokala sem in rotila, da ne zdržim več teh bolečin. Še sama ne vem, od kod sem zbrala moč, da je znova med popadkom z roko z vso silo poskusila odmakniti preostalo ustje. Popadki so bili tako močni, da se sploh niso končali, ampak je bilo vse kot en sam popadek.

Zbrala sem zadnje atome energije in z možem odšla do kopalnice. Na WC-ju sem komaj predihala še dva popadka in odšla nazaj v porodno sobo. Mislila sem, da je pred mano še dolga noč bolečin in da ne bom zmogla več dolgo. Zdravnica pa je naredila vaginalni pregled in rekla: Rodili boste, vidim glavico. V tistem trenutku se mi je cela nosečnost odvila pred očmi. Nisem mogla verjeti, da bom lahko izkusila čar vaginalnega poroda. Nisem si mislila, da mi bo uspelo. To, kar sem si želela vso nosečnost. Se pripravljala in hrepenela po tem. Celo nosečnost sem vsak dan prosila za porod brez carskega reza. In to se mi je uresničevalo! Vedela sem, da je bila bolečina tako huda, ker je dete pritiskalo, da bi se porodilo. Zbrala sem zadnje atome moči in močno pritisnila! Glavica je bila že čisto blizu! Pobožala sem jo in začutila ogromno laskov! Prišel je nov popadek! Potisnila sem, kolikor sem zmogla, in občutila bolečino pred olajšanjem. 

V tistem trenutku sem spoznala, kaj pomeni orgazmičen porod. Ko je glavica pritisnila na točke, sem začutila nepopisne trenutke užitka. V tistem trenutku bi lahko ostala za vedno. Dete se je porodilo s tremi potiski brez ene same raztrganine ali šiva! Takoj sem ga zagrabila in si ga položila na trebuh! Bilo je popolno. Vsa bolečina, vse solze, vse je bilo v trenutku pozabljeno. Oba z možem sva zajokala! Ob 00.16 je na svet prikukal kar 3790 g težek sinček. Občutka evforije, ljubezni, sreče, zmagoslavja ne znam opisati. Fazo iztisa bi lahko doživela še tisočkrat, ker je to resnično najlepši del poroda. Nekaj minut za tem sem porodila še posteljico, medtem pa smo se s sinčkom in možem crkljali in spoznavali. Moja porodna zgodba je nastala samo zaradi osebja jeseniške porodnišnice, ki se je ves dan in večer trudilo, mi pomagalo, me masiralo in stalo ob strani ob hudih bolečinah. Kjer koli drugje bi bila, bi najbrž doživela ponovni carski rez, saj se nihče ne bi tako trudil in ves dan ročno odpiral ustja in verjel vame in v moje telo. Ginekologinja mi je neštetokrat rekla: 'Vi ste narejena za rojevanje, vaše telo je popolno.' Lahko rečem da sem kljub bolečini doživela najlepšo porodno izkušnjo, ki bo v mojem srcu ostala do konca življenja!