Rok sem imela predviden za 6. avgusta. Tistega dne zjutraj, 1. avgusta, pa CTG ni kazal nobenih posebnosti. Po mesecih slabosti in neznosno slabega počutja pa sem se tiste dni počutila kot prenovljena in prepričana sem bila, da bom rodila čez predviden rok. Mož je bil dopoldan v službi in ko se je vrnil domov, sva si za kosilo privoščila tortilje. Še vedno ne vem, kako mi je uspelo, ampak spomnim se, da sem jedla šesto tortiljo, pa nisem bila ravno prepričana, da bo zadnja. Popadel me je namreč nekakšen gromozanski tek in prav uživala sem v vsakem grižljaju. Takrat sva živela v bloku v petem nadstropju, brez dvigala. Mož se je odpravil na balkon, na pivo in cigaret. Jaz pa sem v spalnici ležala na boku in poslušala glasbo.
Naenkrat sem čutila čudno bolečino v križu. Kot tisto, ki jo ponavadi občutim pred menstruacijo. Nato je bolečina izginila, zato sem menila, da morda pa sem pretiravala z jutranjo hojo. Čez nekaj minut sem znova začutila nelagodno bolečino v hrbtenici. Poklicala sem moža in mu rekla, da imam čuden občutek. Malo mi je pomagal z nežno masažo, ampak nelagoden občutek je ostal. Nato sem mislila, da me tišči na stranišče, zato sem pohitela v kopalnico. Ko sem sedela na toaletni školjki, pa se ni zgodilo nič. Le močan pritisk in občutek, da vse tortilje, ki sem jih prej zaužila, med seboj tekmujejo, katera bo prva prišla iz mojega telesa. Pa niso. Ker bolečina v križu ni pojenjala, temveč se je stopnjevala, sem rekla možu, da bi šla rada do bolnišnice Trbovlje, kjer so moji zdravniki in bodo vedeli, kaj je narobe.

Ker nisva imela lastnega prevoza, sva poklicala mojega očeta. Prvič v življenju se je zgodilo, da oče ni imel s seboj mobilnega telefona in sta se z mamo ravno takrat odpravila na večerni sprehod po mestu. Mlajši brat in mož sta tako vsak tekla v svojo stran ter ju iskala po vsem mestu. Ko sta ju končno našla, so prihiteli pome. Jaz pa sem se ta čas stuširala, oblekla lahkotno bombažno rdečo obleko in iz petega nadstropja pohitela proti avtu. Tam pa so me čakali kar vsi, oče, mati, brat in mož. Tako smo se peljali za Savo in naenkrat sem začutila prve popadke. Ker mi je bilo nerodno, sem stiskala mamo za roko in tiščala skupaj ustnice. Mama, ki je imela za seboj že tri porode, pa mi je mirno dejala, da naj me ne bo sram in naj hitro diham, kot so me učili v šoli za starše. Tako sem začela hitro in plitko dihati, pa sem takoj občutila olajšanje.
Ko smo prispeli v bolnišnico v Trbovlje, sem poiskala prvo dežurno sestro na hodniku in ji povedala, da imam čuden občutek in da se mi zdi, da se dogaja nekaj čudnega. Šli sva v sobo, kjer opravljajo CTG, popadki pa so bili čedalje bolj močni in pogosti. Sestra je poklicala zdravnico, ta pa me je želela pregledati, zato je rekla, naj odstranim spodnje hlačke. Ker me je v tistem trenutku prijel popadek, sem se le naslonila na steno in čakala, da gre mimo. Zdravnica pa mi je zavpila: "Ja kaj je, rodit ste prišla, gate dol, da pogledava situacijo!"
Ker sem se ustrašila njenega povišanega tona, sem to tudi storila in se usedla na stol za pregled. Ko je zdravnica pogledala situacijo spodaj, pa je vsa prebledela in začela vpiti: "Kaj ste čakali tako dolgo? Odprti ste 4 cm, vi mi boste na mizi rodili! Hitro pripeljite posteljo, ta bo tukaj rodila!"
Sploh se nisem zavedala, kaj se dogaja, vem samo, da so me prestavili na premično posteljo in, kot bi bila v kakšni seriji Mladi zdravniki, sem le še nad seboj videla soj luči, ki so svetile na bolnišničnem hodniku. Prepeljali so me v porodno sobo, tam me je že čakal mož, ki je bil ves oblečen v zaščitna oblačila, s čepico in masko na glavi. In potem se je vse dogajalo tako hitro in intenzivno, da sem od samega šoka poskušala le poslušati navodila sester in zdravnice ter upala, da vse skupaj preživim.
Bolečine so bile neznosne in intenzivne. Zdelo se mi je, kot bi mi ogromen velikan s pestmi stiskal predel trebuha. Ali pa, kot bi valjar zapeljal čez moj trebuh. Ne vem, kako bi še lahko opisala to vrsto bolečine. Zdelo se mi je, da ne bom zmogla in da me bo pobralo kar tam na mizi. Spomnim se tudi, da sem se spraševala, kaj se dogaja v glavah žensk, ki po takšni izkušnji znova zanosijo. Kaj so zmešane? Kaj jim ni jasno? Ne razumem, kdo si želi še kadar koli v življenju čez te iste bolečine. Le norec.
Vsi so vpili, da naj potiskam, pa diham, pa potiskam. Zdravnica se mi je naslonila z vso svojo težo na trebuh. Meni se je odvrtelo vse moje življenje pred očmi. Mislim, da sem se na pol že poslavljala od moža, ki mi je ponujal svojo roko, da bi mi omilil bolečine. Spomnim se, da sem ga pogledala in si mislila: "Revež moj, umakni to roko, ker če jo res primem, ti jo bom zlomila," in sem raje še naprej stiskala kovinsko palico nad posteljo. Ja, milijon misli, zmeda, jeza, nervoza, utrujenost.
Nato pa sem še zadnjič potisnila in moj fantek je bil na svetu.

Do tistega trenutka sem menila, da nikogar na tem svetu ne bom zmogla ljubiti kot moža. Ko pa so mi naslonili mojega fantka na prsi in se mi je zazrl globoko v oči, so me preplavili občutki, ki jih nikdar ne bom znala ubesediti. Kar naenkrat je obstal ves svet. Naenkrat je on postal moj svet. Te dvoje velikih oči in deset majhnih drobnih prstkov na rokah in nogah, kremženje in sladke, najslajše ustnice. Na glavi pa temni, gosti lasje. V mojem srcu nepopisna radost, ponos in ena sama, čista, nadnaravno močna ljubezen. To je bil trenutek, ko sem dojela, da je vse drugo manj vredno. Trenutek, ko sem dojela smisel vsega. Moje življenje več nikdar ne bo, kot je bilo. Trenutek, ko sem dojela, da sem nekomu mama in da bo moje srce za venomer hodilo po svetu zunaj mojega telesa. Zastrašujoč občutek na eni strani, na drugi pa toliko nežnosti, ljubezni, nekakšne nadnaravne moči in poguma, da bom naredila vse, kar je v moji moči, da temu malemu bitjecu ne bo manjkalo ničesar na svetu. Da ga bom vedno zaščitila, ljubila, negovala, mu dajala sebe in vse na tem svetu, da bo srečen, zdrav in zadovoljen.
Rodil se je moj sin, Liam. In z njim ves moj svet, za katerega sploh nisem vedela, da obstaja.
In vsa bolečina je bila pozabljena. In vse muke, strahovi in skrbi odveč. V naročju sem imela čudovitega, zdravega otroka. In s tem trenutkom se ne more meriti prav nič na tem svetu.
In P.S.: Ni norec tisti, ki se odloči še enkrat čez vso to bolečino, le zato, da bi podaril življenje malemu bitjecu. Mati je. In tudi sama sem šla še enkrat čez vse to ter Liamu čez dve leti podarila še bratca.
Komentarji (1)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV