'Carski rez so naredili urgentno, saj je imela okoli vratu dvakrat zavito popkovino.'

Dejala mi je, naj počivam do odhoda v bolnišnico. 5. decembra bi se morala oglasiti v porodnišnici, da bi opravili preiskave in 6.12.2019 je bil napovedan carski rez, saj mi je glede na moje zdravstveno stanje to predlagal ortoped. Predvidem datum poroda pa sem imela 13.12.2019. V torek, 26.11.2019 sem se prebudila kot ponavadi in se vstala ob pol 9 zjutraj. Začela sem s svojo jutranjo rutino, kozarec vode z limono, da sem vzela tableto za železo. Nato sem preverila telefon, saj sem bila dogovorjena, da dobim obisk ob 9. Zatem sem odšla lulat kot ponavadi zjutraj. Počutila sem se popolnoma enako kot vsak dan, brez kakšnih posebnosti. Težava je nastopila pri oblačenju.

Ko sem hotela na sebe potegniti hlače se je iz mene »vlilo« nekaj tekočine. Nič mi ni blo jasno, saj sem bila pravkar na stranišču. Odidem v kopalnico, da se obrišem. Kmalu zatem se to še enkrat ponovi. Takrat sem posumila, da to pa ni normalen pojav. Moj prvi instinkt je bil, da pokličem fanta, ki je bil na terenskem delu v Italiji. Jaz sem bila popolnoma mirna, moj stavek je bil v smislu: »Ej meni se zdi, da mi je odtekla voda, nisem pa ziher«. Zahteval je, da pokličem zdravnika oz. da grem na pregled in da pride domov. Pomirjala sem ga, da ne bom, da ne grem v bolnico, ker je še prehitro, ker še morem veliko stvari zrihtat, da to ziher ni to in sva zaključila pogovor. Potem pokličem svojo mamo, saj sem jo samo želela vprašati, kako izgleda, če ti odteče voda. Mama je povzročila pravo paniko, da moram takoj v bolnico in kaj še čakam. Sama sem bila še vedno mirna, morda je bil vzrok tudi to, da nisem imela popadkov, nič me ni bolelo, samo vsake toliko časa je iz mene steklo nekaj prozorne tekočine brez vonja. Odločim se, da pokličem v porodnišnico in vprašam kako izgleda, če ti odteče voda.

V porodnišnici so mi dejali, naj pridem na pregled in bodo tam videli, kako pa kaj. Po telefonu je res težko oceniti, če oseba na drugi strani rojeva. Iz mene pa je začelo teči vedno bolj, zato pokličem še enkrat in vprašam, če je pametno, da se pripeljem sama ali je bolje, da pokličem rešilca. Pri tem naj omenim, da sem bila mnenja, da bi se brez problema peljala sama v porodnišnico, problem mi je začela predstavljati voda, saj bi bil cel sedež moker. Medtem sta me klicala še fant in panična mama, ki bi prišla sama po mene, če se ne bi že enkrat spravila v porodnišnico. Popolnoma mirno pokličem 112 in povem svojo situacijo. Nisem rekla, da nujno rabim prevoz ali kaj podobnega. Povedala sem, da se iz mene vliva tekočina, da nimam popadkov, da me nič ne boli, da imam napovedan carski rez, da sem komaj v 37. tednu in da je edini problem, da nimam koga, ki bi me peljal v Maribor.

Ko sva z gospo končali ni minilo niti 5 minut, ko me je pred hišo čakalo rešilno vozilo s sireno in lučkami. Reševalca mi nista niti dovolila, da bi sama odšla do vozila. Jaz pa sem bila še vedno mirna, ker to, da bi jaz še v istem dnevu rodila, pač ni mogoče. Med vožnjo v Maribor javim fantu, da me peljeta v porodnišnico in takrat je tudi on odšel na pot proti domu oz. meni. Po hitrem postopku prispemo v porodnišnico, kjer se hitrost nadaljuje. Sploh ne vem od kod so se vzele vse babice in sestre, ki so me slekle, mi postavile sto vprašanj, mi namestile iglo in že je pri meni bila anestezistka, ki mi je povedala, da bomo danes opravili carski rez. Težava je bila edino, da sem zjutraj spila velik kozarec limonade, zato so uro carskega reza določili ob 13. uri, prav tako pa nisem imela popadkov. In nato so me pustili na čakanju.

Vzela sem telefon in javila domačim, da se je začelo dogajanje. Fant je v tem času že bil na poti in sva se ves čas pogovarjala. Srečo imam, da imam partnerja, ki nikoli ne dela panike. V sebi je živčen in pod stresom, vendar tega nikoli ne znaša name. Popolnoma sproščujoče sva se pogovarjala, kako bo. Še danes ne vem od kod mi vsa ta mirnost, na smrt se bojim igel, na otroka še niti najmanj nisem bila pripravljena. Ta dan pa sem bila tako mirna kot še nikoli, niti pomislila nisem na kakšno stvar, ki bi lahko šla narobe. Vmes je prišla še porodničarka in mi razložila, če želim carski rez v spinalni, s čimer sem se strinjala, čeprav sem nenehno govorila, da želim, da me popolnoma uspavajo, da ne bom vedela, kaj se dogaja.

Ampak ne, na ta dan sem se strinjala s tem, da bom prisotna pri carskem rezu. Vse dogajanje je bil nadrealno, ni se zdelo resnično. Ob 13.30 uri so me odpeljali v operacijsko dvorano, ravno v tem času je prišel fant v porodnišnico in sprejeli so ga v porodne sobe, kjer je moral v čakalnici čakati. V operacijski je bilo toliko ljudi, ampak vsi so bili tako prijazni in dobre volje. Se mi zdi, da so se veselili poroda bolj kot jaz.

Sledila je injekcija v križ, ki ni niti najmanj prijetna, storila sem vse kar so rekli in niti enkrat nisem pomislila, da mi je težko, da boli, čeprav je bilo zelo hudo. Položaj, v katerem dobiš injekcijo, je čuden že sam po sebi, saj moraš biti čim bolj sključen in ko me je zdravnica že samo tipala se mi je zdelo, da mi premika vse organe. Injekcija je začela zelo hitro delovati in že sem čutila mravljince v nogah. Sedaj sem se morala spraviti na operacijsko mizo, ki je še najbolj podobna ginekološki, saj imaš noge dvignjene v zrak. Za piko na i so pred mene postavili vedro.

V moji glavi je to izgledalo, kot da sem v klavnici in bodo v to vedro spuščali kri. Po vseh pripravah so mi potegnili plahto pred glavo in mi govorili kaj se dogaja. Zdaj bomo prerezali, zdaj jo bomo potisnili ven in že sem čutila roke, ki so nekaj potiskale navzdol po mojem trebuhu. To potiskanje ne boli, ni pa prijetno. Je takšen občutek, ki ga ne znam dobro opisati. Prav tako se mi je zdelo, da so se vsi prisotni spravili na potiskanje mojega trebuha. In potem sem zaslišala: 'Evo jo, dobrodošla Sofija' In najlepši jok na svetu.

Ni veliko jokala, toliko, da je pokazala, da je prišla na svet. Par minut za tem so mi pokazali najlepšo pupiko na svetu. Gledala sem jo in še nisem spoznala, da je to dejansko prišlo pravkar iz mene. Nato so jo odnesli pokazat fantu, ki je bil prav tako presrečen. Zame pa se je začelo šivanje, ki je zelo dolgotrajno. Do tega trenutka je vse potekalo dokaj v redu, šivanje pa traja tako dolgo in ves čas sem imela občutek, da mi trebuh prestavljajo iz ene strani na drugo kot za šalo. Najlepše je bilo slišati stavek in sedaj še koža. Končno bo konec tega. Ob 15. uri so me odpeljali iz operacijske in poklicala sem fanta, da me je prišel pogledat. Oba sva bila presrečna. Povedali so mu, da mi lahko pride na obisk ob 16. uri, lahko pa gre vmes pogledat otroka, ki je že bil na oddelku.

Ob štirih popoldan je prišel s slikami najine princeske in kmalu za njim so na obisk pripeljali tudi njo. Postali smo družina. Kaj lahko zapišem pod črto? Da ta dan ne bi mogel potekati boljše kot je, vse se je poklopilo. Fant je bil na terenu in je prišel ravno v pravem trenutku v bolnico, tam je bil, da sem vedela, da me čaka zunaj in mi je v oporo, prav tako je bil tam, da je lahko takoj videl najino princesko in nato se je poklopil še čas, da so bili obiski že 1 uro po operaciji, da mi je dalo novo voljo do življenja. Če bi mogla cel dan čakati, ne vem, če bi verjela, da se je vse to resnično zgodilo. In sreča za našo princesko, da je želela predčasno na svet in so vse stvari potekale ekspresno hitro, da smo bili že vnaprej dogovorjeni za carski rez in so ga tam naredili urgentno, saj je imela okoli vratu dvakrat zavito popkovino. In potem naj še kdo reče, da ni nad nami nekoga, ki te čuva.