Na valentinovo 2019 sta se na testu pokazalo dve črtici. Noseča sem! Bila sem srečna, a hkrati zelo prestrašena. Zaradi prve izkušnje je bila moja nosečnost stresna, hkrati pa sem tudi ves čas bruhala in v šestem tednu močno zakrvavela. Potrdili so, da imam hematom, vendar otročka ni ogrožal in je bilo z njim vse v redu. Predpisan sem imela strog počitek in mirovanje ter največ pol ure sprehoda na dan. Po petih tednih mi je na pregledu nuhalne svetline ginekologinja povedala, da je z otročkom vse v najlepšem redu, a da moje mirovanje ostaja vsaj do morfologije. Po morfologiji je bilo ponovno vse v redu, zato sem se lahko začela več gibati. V službo še vedno nisem smela, saj sem po poklicu medicinska sestra v domu starostnikov. Poleg vsega stresa, ki sem ga doživljala, sem morala še na dodatna pregleda zaradi moje prirojene srčne napake – k otroškemu kardiologu, da pregleda srce še nerojenega otroka in na dodatno morfologijo v Ljubljano. Spomnim se datuma, bil je 20.junij, in v ljubljanski porodnišnici so potrdili, da je vse v redu. Končno sem bila pomirjena in srečna. Dnevi so minevali hitro, kavica tukaj, sprehod tam … A ni trajalo dolgo. 

V petek, 12. julija, me je zelo močno zabolelo v maternici in me zvijalo, bolečina je bila tako zelo močna, da nisem mogla vstati iz postelje. Mislila sem si, da sem morda prejšnji dan malo pretiravala in da moram počivati. Ko me je v torek klicala medicinska sestra in sporočila, da je moj pregled zaradi bolezni ginekologinje prestavljen za en teden, sem ji povedala, kaj se je zgodilo. Rekla mi je, naj takoj pridem k dežurni ginekologinji. Na pregledu je ugotovila, da imam stanjšan maternični vrat in me poslala v porodnišnico v Ljubljano. Noseča sem bila komaj 27 tednov. Ob prihodu v porodnišnico so ugotovili, da se mi je na 24-kilometrski poti maternični vrat stanjšal na 7 mm, in to je pomenilo hospitalizacijo. Seveda sem jokala in bila prestrašena kaj sledi, rekli so mi, da mi grozi prezgodnji porod in moram zato ostati na opazovanju. Naslednji dan sem komaj čakala vizito, da izvem kako in kaj naprej. Ginekolog mi je povedal, da imam zelo stanjšan maternični vrat in da mi grozi prezgodnji porod. Rodila bi lahko še isti dan. V isti sapi je dodal, da je zelo malo možnosti, da donosim do konca. Ker je predvideval da bom rodila predčasno, so mi  v naslednjih dneh dali 2 injekciji za razvoj pljučk pri otroku. Naslednjih 9 dni je minilo dokaj mirno in brez posebnosti, pregledi so bili v redu in maternični vrat se ni dodatno tanjšal. Deseti in enajsti dan sta minila z groznim glavobolom. 

Devetnajsti dan, nedelja. Začelo me je zvijati kot pri menstruaciji. Potožim sestri, me priklopijo na CTG, nič se ne vidi. Mene še vedno boli, sestra me drži za trebuh in pravi: »Joj popadki – na pet minut.« Takoj pride dežurni ginekolog, mi predpiše protibolečinsko terapijo za zaustavljanje popadkov. Vsa zadeta sem zaspala in spala do naslednjega jutra do petih zjutraj, ko so me zopet zbudili popadki, tokrat nežnejši in na 10 minut. Ves dan se mučijo z zaustavljanjem poroda – dobila sem tablete, intravenozno … Na koncu se zdravnica odloči, da gremo v porodno in bom tam dobila magnezij, ki pomaga pri razvoju možganov otroka in tudi pri zaustavljanju popadkov. Bila sem čisto iz sebe, istočasno jokala in pakirala ter govorila: »Nočem še roditi, malo bi še počakala.« Sestra mi je odgovorila: »Ne pakiraj, boš prišla še nazaj.« In jaz v joku odgovarjam: »Ne, ne, jaz bom rodila.« Sama sebi kontradiktorna, čisto konfuzna in na koncu z živci. Vse spakiram, sestri dam dve veliki vreči prigrizkov. Sestra mi medtem pripelje voziček, jaz gor naložim vso kramo in ga začnem potiskati proti vratom. Sestra me ustavi, raztovori voziček, natovori mene in najnujnejše stvari in me odpelje v porodno. Dobim magnezij, oblije me, ampak mi ne zaustavi popadkov. Pride družinska prijateljica, ki je porodna babica, vsaj to mi je malce pomagalo. Ob osmih zvečer pride dežurni ginekolog, pravi, da se je otroček obrnil na nogice in da bo potreben urgentni carski rez. Ob devetih mi babica reče, da naj pokličem partnerja. Pride čez uro in pol, čisto prestrašen. Vmes je uspel obvestiti vse prijatelje in vsi so pisarili sporočila naši babici. V glavnem, prava komedija. Pride, se usede zraven mene in jamra, kot da bo on rodil, hkrati pa me bodri, da bo sigurno vse v redu. Mali pa vmes veselo brca v mojem trebuščku. Odločim se za spinalno anestezijo, ker si želim videti svojega junaka. Začne se deset minut do polnoči. Dajo mi injekcijo, čutim razteg kože in devetnajst minut čez polnoč, 6. avgusta 2019, pri gestacijski starosti 29 tednov in 2/7, prvič zagledam svojega levčka, ki joka kot donošen otrok. Jaz v jok, srečna do neba, ker je zajokal. Dali so mi ga, da sem ga poljubila in ga odnesli na otroško intenzivno nego. 

Ko so me odpeljali na intenzivno nego, seveda nisem mogla zaspati. Bedela sem celo noč in komaj čakala jutro, da grem lahko k mojemu lepotcu. Bila sem najsrečnejša, ko sem ga zagledala v inkubatorju, popolnega in zdravega, brez dodatnega kisika in kanalov. Najtežji so bili dnevi do prvega kengurujčkanja, ko sem lahko zgolj roko položila nanj. Ko sem ga po petih dneh prvič dobila k sebi, ni bilo nič drugega več pomembno. Po enem mesecu sva odšla domov. Vsi strahovi, bolečina, čakanje, stres – vse je bilo pozabljeno, saj sem domov peljala najlepšega otroka na svetu. 

Pridružite se Facebook in Instagram skupini mamic nedonošenčkov Junaki prvega nadstropja, v kateri delijo svoje porodne zgodbe. Spoznajte najmanjše junake in zgodbe o veliki borbi za življenje.